ponedeljek, 12. december 2011

Špeter

Počasi se prebujam iz spanja. Počasi nabiram pogum in postavljam svoje izdelke na ogled. Po vseh teh letih prepričevanja, da hobi ne more biti vir zaslužka, potrebujem svoj čas, da sprejmem, da je lahko tudi to moja služba. Počasi uresničujem svoje sanje. In sanje se mi uresničujejo.
Srečujem čudovite ljudi, ki so naravnost navdušeni nad mojim pravljičnim svetom. Vedno znova prihajam domov in vsa vzhičena pripovedujem o odzivu. Počutim se kot otrok. Čarobno.
Vikend sem preživela na drugi strani Kolovrata. Med Slovenci na italijanski strani. Občutki so še tako močni, da jih niti ne znam opisati. Na drugi strani živijo čudoviti ljudje. Odprti in klepetavi. Nujno se moram naučiti italijanščine. Čimprej. Da bom lahko tako "oblala" kot oni. Ali pa kot Ester.
Novoletni sejem z rokodelskimi izdelki, naravni materiali, tradicija... Kot bi prišla v nek drug sanjski svet. Še danes imam občutek, da sem v nekem vzporednem vesolju.
Priporočam, da si za naslednje leto označite na koledarju vikend okrog desetega decembra in se podate v Špeter. Od Kobarida proti Čedadu. Nedaleč od meje. Eh, nastavite si navigacijo in po možnosti izberite najdaljšo pot. Da si ogledate še vse ostale vasice, ki se skrivajo vkleščene v hribe na drugi strani Kolovrata. Tudi to je del naše zgodovine, naše duše.

Stojnica na novoletnem sejmu v Špetru


Žal mi je, da se nisem s fotoaparatom podala še po drugih stojnicah. Res je veliko čudovitih stvari na kupu.

petek, 07. oktober 2011

Čarovnica

Vse prevečkrat se mi dogaja, da slutnja resnica postane. Občutek, črna misel, ki jo odženem misleč, da pretiravam. Da to ne more biti to. In potem se uresniči. V vsem svojem sijaju. Razočaranje? Po eni strani da, ker vseeno upam, da morda pa le ni tako hudo. Po drugi strani pa tisto zadoščenje: "Saj sem vedela."

In potem se sama sebi zdim kot čarovnica. Kako sem lahko predvidela nek dogodek...

Slutila sem, da se bo nekaj hudega zgodilo. Ponudila sem roko. Pa jo je zavrnila. Naj se ne vtikam. Dobro, ne bom se. Sem pa še vedno tu. Za vsak slučaj, če me boš vseeno rabila.

Čarovnica sem. Z dobrimi nameni. Z ljubeznijo v srcu. Pa čarobna paličica? Ni še čas za to. Morda drugič.

torek, 20. september 2011

Sušenje začimb


Nad letošnjo letino bazilike sem že skorajda obupala. Ogromna zelena kobilica jo je obglodala do zelo žalostne podobe. Pa si je opomogla. Pognala je nove listke, kobilica se je na srečo odselila, ko je spoznala, da hrane ni več.
Vkuhavala sem paradižnike in natrgala preveč bazilike. Pa me je prešinilo med ušesi, da bi jo lahko posušila.

Natrgala sem listke in jih naložila na pladenj. Postavila na srednje vodilo v pečici in jo prižgala. Na 60 stopinj z ventilatorjem. V dvajsetih minutah je bila suha. Nadrobila sem jo v kozarček.

Še vedno omamno diši. Kupljena nikoli ne diši tako močno. In jaz sem vesela. Danes bom posušila še preostanek gmičevja. Predenj se kobilica vrne.

četrtek, 01. september 2011

Kako veš, da rasteš?

Pred dnevi je zobozdravnica Jaku izpulila zob. Dal ga je pod blazino za miško. Ves ponosen je pristavil, da ima že precej stalnih zob in da to pomeni, da raste. Da je že velik.
Ne bi se mogla bolj strinjati z njim. Seveda je velik. Hodi v šolo in razmišlja s svojo glavo (zaradi česar sem pogosto jezna). Ampak še vedno je precej stvari, ki jih ne zna narediti sam. Pa pustimo to.

Ne raste pa samo on.
Pred dobrimi sedmimi tedni sem si zlomila nogo. Bolj kot bolečine me je motilo dejstvo, da ne morem nikamor peš. Obljubila sem, da bom pazila na naše čebelice, pa tega nisem naredila. Minil je čas, kost se je zacelila in nisem več invalid.

Danes sem ponovno začela z rednimi sprehodi, ki od zdaj ne bodo samo krožni sprehodi, temveč bodo redni postanki pri čebelnjaku. Če sem v prejšnjih zapisih pisala o začetkih s tremi panji, moram sedaj zelo poudariti, da se gremo pri nas resno čebelarstvo. Smo zrastli. Nisva več samo začetnika. V oskrbi imava namreč šest panjev. Zdaj odgovarjava za šest brenčečih družin.


Dedi se je odločil, da ima čisto preveč panjev in da mora izkoristiti tisti pregovor, ki pravi, da ga je treba briti, ko je nažajfan. Kogarkoli že.


H čebelam ne grem sama. Morda ni ravno pametno, da jo peljem s seboj, ampak saj je pametna in se umakne. Ve, da to ni njena čreda.

sreda, 10. avgust 2011

Šuštar nese hudiča

Enkrat je živel na Ljubinju "šuštar" Franc. Šival je same cokle. Hodil je šivat tudi po drugih vaseh. Enkrat je šival v Melcih in se je po delu pozno zvečer vračal domov. V Meljih mu je nasproti priskakljal kozliček. Hodil je za njim. Ker je bil mož dobrega srca in se mu je kozlič smilil, ga je dal na rame in ga nesel proti Ljubinju. Kozlič je bil vedno bolj težak.


Panj št. 2: Šuštar nosi hudiča

Ko je bil šuštar že čisto blizu cerkve, je kozlič ratal kaj težak, da ga ni mogel več nositi in ga je dal na tla. Kozlič je stekel nazaj po cesti in kričal:
"Zahvaljen bodi Franc, a veš, da si nosil samega hudiča! O, kako je bilo fajn na tvojem hrbtu!"

(Vir: Zlati Bogati, Janez Dolenc)

sobota, 06. avgust 2011

Duga baba na Senicah

Na Senicah je velika jama (jama Duje babe) v kateri je nekoč živela Duga baba. Bila je tako velika, da je z eno nogo stala na vrhu Senic, z drugo pa na Logarščih in v Bači prala svoje cunje.


Pet panjev, pet zgodbic. Ta govori o Dugi babi.

Ljudje so se je strašno bali, ker je jedla samo surovo meso. Kmetom je kradla mlade jančke in kozličke, če pa ni imela drugega, pa tudi otroke.

Otroci so se je zatorej še posebno bali in starši so jih lažje krotili, če so jim pravili, da jih bo Duga baba snedla, če ne bodo pridni. Bila je žleht in ljudje so jo hoteli ujet. Nastavljali so ji pasti, pa so jih naslednji dan dobili pred hišo. Ker je nikakor niso mogli ujet, se je pastir Lujž, ki mu je Duga baba snedla največ jančkov, odločil, da jo bo zazidal v jamo.

Od takrat dalje o Dugi babi ni bilo več slišat, pa tudi jančkov, kozličkov in majhnih otrok ni nihče več kradel.

(Vir: Zlati Bogati, Janez Dolenc; Ljubinj skozi čas, T.M.)




P.S. Ne vem če sem že omenila, da panje poslikam tudi po naročilu? Več informacij na mlekartz(afna)siol.com

nedelja, 31. julij 2011

Selitev

Nedelja. Popoln dan bi bil, če ji ne bi tako nujno sledil ponedeljek.
Prvi je vstal dedi. Odšel je do čebelnjaka, zaprl tri panje in ob konstantnem brenčanju podaljšal spanec še za tri ure. Počasi smo drug za drugim hodili k babi v kuhinjo na žgance z mlekom. Postala je že kar tradicija, da pri mojih zajtrkujemo žgance z mlekom.

Potem sta se moška lotila dela. Natanko en mesec so bile čebele v novih panjih na stari lokaciji - pri dediju. Sledila je selitev v nov čebelnjak. K nam na Primorsko. Iz dedijevega čebelnjaka sta enega po enega pripeljala panje do prikolice, jih naložila in dobro privezala. Brenčalo je kot v panju :). Nekaj tisoč čebelc, ki so se gnetle pri izhodih in samo hotele ven. Delat.
V času do kosila sem dobila še recept za izdelavo ognjičeve kreme, naklepetala babji čvek, se poslovila od otrok in potem je morala ekspedicija na pot. Od Ljubljane do Ljubinja. Dobrih sto kilometrov. Termometer je kazal 24 stopinj, kar je kar precej, če upoštevamo še temperaturo, ki jo čebele ustvarjajo v panju.

Selitev so dobro prestale. Potem ko so vsi trije panji sedli na svoje mesto v novem čebelnjaku, je novopečeni čebelar odprl vratca. Dobro zamrežen seveda. Gneča na izhodu je bila nepopisna. V nekaj sekundah je iz panjev šinilo par tisoč čebel. Verjetno so bile precej zmedene, ampak do večera so se nekoliko umirile. Počasi se bodo navadile na novo okolje, našle novo pašo in upam, da jim bo tako kot meni ta primorsko gorski zrak še bolj ustrezal.

Zgodovinski dogodek sva zapečatila s skokom v bazen. 21 stopinj me je dodobra ohladilo.
Ja, nobene fotografije o brenčanju ni... Na vse pa tudi nisem mogla misliti :)

četrtek, 30. junij 2011

Čebelnjak

Odkar sem mama so risanke še bolj pogosto na sporedu. Ugotavljam, da so še vedno poučne in nekatere misli s pridom uporabljam. Ta je iz Kung fu pande:

"Naključij ni. Vse je usoda."

Oče me že dolgo nagovarja, da bi imela nekaj panjev s čebelami. Nekako sem se uspela izvleči z izgovorom, da pri hiši ne želim čebel. In potem se zgodi popoldanska debata s prijatelji in z možem najameva čebelnjak.



Čebelnjak je par let zapuščen in obeta kar nekaj dela predenj bo v njem brenčalo. Ko smo očetu sporočili veselo novico, je skorajda v trenutku pripravil tri družine. Na vrat na nos je hotel tri AŽ panje primerne za vselitev. Ne vem če sem že kdaj omenila, da je med nami 100 kilometrov ovinkaste ceste? Dve težavi dva izziva. Pripraviti panje in čimprej pripeljati v Ljubljano.

Včeraj sem pripeljala panje in skupaj z očetom sva jih razkužila, kupila satnice in mrežo za vratca. Ostalo bo dokončal sam. Potem bodo en mesec čebelice v novih panjih, nato jih bomo iz LJUBljane preselili nad LJUBinj. Z veliko LJUBezni.


Prvih panjev še nisem uspela porisati. Se je preveč mudilo. Ma za vse ostale si bom vzela čas. Obljubim. Sama sebi. Pri pesjanarjih je že padla ideja za motive.

nedelja, 26. junij 2011

Mi ne potrebujemo morja

Ker imamo skoraj pred vrati Sočo. Nedeljsko popoldne smo izkoristili za letošnji krstni veslaški podvig po jezeru. Na zeleno puščico smo naložili naš zmajast kanu in se zapeljali do Soče. Kanu je dal malčku še manjši videz, ampak naš malček ima vse kar imajo veliki in je zmogel tudi ta tovor. Pod Prapetnim smo zmajasti kanu spustili v vodo, se nagnetli vsi štirje vanj in s tatijem sva počasi zaveslala. Pomagal je tudi Jaka, Sara pa je dobila častni naziv kapitanke. Mislim, da ji je zelo godilo, da je bila glavna in da ji ni bilo treba delati.

Voda je še precej mrzla. Otrok to ni ustavilo, da sta pomakala prstke, mene je pa ob vsakem parkiranju kar zabolelo v gležnje. Staram se :).

Občudovali smo skalni previs nad galerijo in pod nam domačo Senico, videli dva galeba in se spraševali, če morda gnezdita v tistih skalah. Ribič je pred nami ujel ribo. Srečali smo tudi ladjo Lucijo in po mornarsko smo se pozdravili. Mi z vesli v zrak oni z glasnim pozdravom. Potem smo razglabljali kako bi na kanu pritrdili glasno trobljo. Na koncu smo ugotovili, da smo mi dovolj glasni. V ožini, kjer so bile nekoč davno tega brzice, smo se pozdravili s turisti in odveslali dalje po jezeru v pritok Idrijce. Tam smo zavzeli majhen otoček Taka Tuka in si naredili piknik.


Po pikniku smo poskušali še višje po Idrijci, vendar sva z glavnim veslačem ugotovila, da naše riti še niso pripravljene za dolgo veslanje in smo se obrnili.

Med skalami je odmevalo ptičje petje, prekinil ga je občasni ropot ob premikanju vlakov. Bližal se je večer in temperatura je počasi začela padati.

Ustavili smo se še na peščeni plaži nasproti galerije, kjer sta se otroka lovila z žužki katerih ime sem pozabila. Naredila grad ali dva, nato smo jo mahnili proti avtu.



Vode imamo sicer res dovolj, pa tudi malih otočkov, ampak na morje bomo vseeno šli. Do takrat in potem pa čimvečkrat k našim čudovitim rekam.

Če potrebujete idejo za izlet, dobrodošli v naš raj :)

sreda, 15. junij 2011

Zeliščni vrt

Pred časom sem povabila v hišo, pa je današnji dan tako lep, da bomo poklepetali kar zunaj.
Glavni vhod v hišo je bil dolgo stranski vhod. Vsi smo vstopali v hišo skozi vrata na terasi, glavni vhod je bil skorajda samo za poštarja in zavarovalniškega agenta. Potem sva malce prestavila ograjo, jaz pa sem si dala duška z zelišči ob potki v hišo. (Pred tem je bilo nujno na streho namestiti tudi snegobrane, ker mi je sicer sneg vsako zimo popeštal kar sem se čez poletje trudila.)
Zelišča in kamni so me tako prevzela, da sem se pred kratkim lotila še druge strani poti. No, pa naj nadaljujejo fotografije.







petek, 10. junij 2011

Toliko idej, pa tako malo časa

Še bolj realno napisano bi bilo: toliko idej, pa toliko porabljenega časa za njih uresničitev.

Potem, ko sem že z malo obupa v srcu reševala kar se je rešiti dalo, je prišel teden, ko so naročila kar padala. Kot dežne kaplje zunaj.
Nisem še vsega končala. Vesela sem, da je gneča na moji mizi, ker v taki situaciji najbolje delam. Največ idej dobim, ko me čas priganja. Noro a?

En pravljičen vikend nam želim.

petek, 29. april 2011

Odpiram vrata

Pri vsakem fotografiranju izdelkov se mučim kako čimbolj odstraniti ozadje. Zato da poudarim sliko. Toda slika je vendarle del ozadja.
Zatorej odpiram vrata svojega doma. Počasi ga spoznavaj. Če ti je kakšna slika všeč, me poišči. Lahko me je najti.

DOBRODOŠLI PRI MENI DOMA

Vhod za prijatelje


Obešalnik za rokavice, krpe, kuharske pripomočke... In seveda zelišča za dobrodošlico.

Praktično pospravljeno in vedno pri roki.
Za prvič naj bo dovolj. Naslednja runda bo... Bomo videli :)

petek, 01. april 2011

Pomladna prebujanja

Nekoč, res že davno tega smo v šoli pisali spis o pomladi. Spomnim se, da sem temo posvetila brstenju.  Ena stran in pol opisovanja kako se odpirajo popki na drevesih pred blokom in svojih občutjih ob tem. Tovaršica je bila očarana, jaz pa presrečna, ko sem odkrila veselje do pisnega izražanja.

Zunaj je spet tisti čas, ko se popki odpirajo. Še vedno me očara. Vsak dan opazujem kako pokajo kosmati popki na magnoliji. Vijolični cvetovi bodo kontrastirali rumenim narcisam ob njenem vznožju.
Nežno zeleni listki bodo obarvali gola drevesa.
Rumena v katero se odevajo travniki poživlja.
Barve, barve, barve. Obožujem jih.


ponedeljek, 14. februar 2011

Valentinovo - praznik trgovcev ali nas ljubljenih in ljubečih?

Dolgo časa sem imela Valentinovo še za en ameriški dodatek k naši kulturi, še za eno potrošniško priložnost več.

V poplavi praznikov, ko je verjetno že vsak dan praznik nečesa, pa sem si malo premislila. Ljubezen mi je najlepša začimba življenja. Brez nje bi bila izgubljena. Romantična, umetniška duša brez ljubezni? Ne gre. In zakaj potem ne bi postavila tega čustva na tako zelo pomembno mesto, da ji posvetim ta dan v letu. Nič bolj ne bom ljubila, nič bolj ne bom ljubljena kot sicer. Bom pa svojim ljubljenim podarila bonbonček, srček in dodaten poljub in jim povedala, da jih imam rada. Kot vsak dan. Poljubov in objemov ni nikoli preveč. Ptičkom bom natresla sončnične semenke v hiško in jim zaželela veselo ženitovanje.

Torej, če slavimo vsak mračni dogodek v naši zgodovini, je prav da veselo in ljubeče obeležimo ta dan, ko se pomlad že čuti v zraku.

Naj bo ljubezen!



sreda, 02. februar 2011

Reciklirana piksna

Zelo rada imam rožice, res rada. Toda še vseeno premalo, da bi jih pridno zalivala. Kar nadvse ustreza sukulentam in kaktusom. Pa nič zato. V bistvu jih imam zaradi teh lastnosti prav njih najraje.

Tokrat sem si zaželela spremembe in si kupila rožco z običajnimi potrebami. Ampak za lonček je bilo pa že nepotrebno zapravljati.

Fižolova konzerva je ravno prav velika.


Ko je zmanjkalo fižola, sem konzervo dobro oprala, slekla papirnat ovoj, zgladila notranje robove in jo prebarvala s črno akrilno barvo.


Na koncu dodala še malo native pridiha. In to je to. Meni je bolj všeč kot naštancani industrijski lončki.

petek, 21. januar 2011

Najlepša darila

Se spomniš najboljšega darila za rojstni dan? Jaz se ga. Nikoli ga ne bom pozabila. Dobila sem ga pred sedmimi leti. Ime mu je Jaka. Dobila sem ga z enodnevno zamudo, kar je praktično predvsem pri praznovanju. Da še vseeno lahko ločiva praznovanji.

Darilo, ki mi je obrnilo življenje na lepše, boljše, drugačno, darilo, ki me je poneslo v ta moj planinski raj.

Prvih pravljičnih sedem let je za nami, zdaj je že velik fant, ki rad brca žogo, je čudovit sogovornik, nagaja sestrici in ki sliši samo tisto kar se mu zdi pomembno.

Ta vikend je najin. Jutri bom naredila torto zanj, zase pa rumove kroglice. S pikico ruma. Samo za aromo. Da bodo tudi za otroke.


In najlepše želje? Nikar tiste klasike vse najboljše... To že imam. Želim si debel takvin* in tanko postavo. In nikar se ne zmoti. Obratno se mi že predolgo dogaja.


________________
*Denarnica. Željo sem pobrala s Sašinega profila na FB. Se mi dopade. Zelo.

četrtek, 20. januar 2011

Rojstnodnevni pogrinjek

Konec tedna bova s sinom praznovala. Vsak svoj rojstni dan, drug za drugim. Moje praznovanje bo verjetno bolj umirjeno, niti ne doma, sinovo pa s kopico prijateljev v domačem okolju.

Po izkušnjah iz preteklih let sem se odločila, da bo pogostitev s čimmanj pribora, krožnikov in raznih skled, ki se lahko prevrnejo, razbijejo in podobno.

Zašila sem košaro za kruh, sadje in podobno.






Objavljeni izdelki so na voljo na mlekartz(at)gmail.com.

Pozdravljeni prijatelji

Priznam. Še vedno se lovim. Kaj je bolj pomembno - blagovna znamka, neko ime, ki sem si ga zamislila, pa mi ne potegne, ampak se je pa že malo prijelo...

Odločila sem se, da bom "furala" blagovno znamko, zato sem se preselila. Dobra ideja se bo poslovila, pa čeprav niti ni dobro zaživela. Mi ne potegne. Nisem jaz :)