Valentinovo - praznik trgovcev ali nas ljubljenih in ljubečih?

Dolgo časa sem imela Valentinovo še za en ameriški dodatek k naši kulturi, še za eno potrošniško priložnost več.

V poplavi praznikov, ko je verjetno že vsak dan praznik nečesa, pa sem si malo premislila. Ljubezen mi je najlepša začimba življenja. Brez nje bi bila izgubljena. Romantična, umetniška duša brez ljubezni? Ne gre. In zakaj potem ne bi postavila tega čustva na tako zelo pomembno mesto, da ji posvetim ta dan v letu. Nič bolj ne bom ljubila, nič bolj ne bom ljubljena kot sicer. Bom pa svojim ljubljenim podarila bonbonček, srček in dodaten poljub in jim povedala, da jih imam rada. Kot vsak dan. Poljubov in objemov ni nikoli preveč. Ptičkom bom natresla sončnične semenke v hiško in jim zaželela veselo ženitovanje.

Torej, če slavimo vsak mračni dogodek v naši zgodovini, je prav da veselo in ljubeče obeležimo ta dan, ko se pomlad že čuti v zraku.

Naj bo ljubezen!

Reciklirana piksna

Zelo rada imam rožice, res rada. Toda še vseeno premalo, da bi jih pridno zalivala. Kar nadvse ustreza sukulentam in kaktusom. Pa nič zato. V bistvu jih imam zaradi teh lastnosti prav njih najraje.

Tokrat sem si zaželela spremembe in si kupila rožco z običajnimi potrebami. Ampak za lonček je bilo pa že nepotrebno zapravljati.

Fižolova konzerva je ravno prav velika.

Ko je zmanjkalo fižola, sem konzervo dobro oprala, slekla papirnat ovoj, zgladila notranje robove in jo prebarvala s črno akrilno barvo.

Na koncu dodala še malo native pridiha. In to je to. Meni je bolj všeč kot naštancani industrijski lončki.