ponedeljek, 28. maj 2012

Tri črtice

Bila sem še v osnovni šoli, zaljubljena pubertetnica, s predstavami o prihodnosti. S sošolkami smo iz stisnjene pesti razbirale koliko otrok bomo imele. Prva samo z eno črtico za enega otroka, druga dva, meni se še zdaj prav lepo izrišejo tri črtice. In tako sem od nekdaj verjela, da bom imela tri otroke.

Po drugem otroku sem odločno obljubila, da je to to in da jaz nimam več živcev ali telesa še za enega. To je to. Tako nam je lepo.
Ampak tri črtice so le tri črtice. Pa ne mislit, da me je prijela kakšna želja po dojenčku. Daleč od tega. Še vedno sem trdno prepričana, da nam je zdaj najlepše.

Tri črtice me pa le dajejo. Že dva meseca razmišljam le o tem, da je postala moja draga nečakinja moja tretja črtica. Moja tretja skrb. Težka naloga je prevzeti skrb za štirinajstletnico, za katero sem poskrbela nekajkrat, ko je prišla na počitnice. Za najstnico, ki je pravzaprav niti ne poznam več. Jo imam pa neizmerno rada. Morda bo to kaj pomagalo.

Vse življenje se učimo. Jaz se bom učila kako biti ob njej, ko bo to hotela, čutiti biti tam, ko bo to potrebovala, pa ne bo povedala.

Življenje je kot rollercoaster (prevod je malce neustrezen - vlak smrti...); malo dol, pa gor, pa kakšen looping. Upam, da se zdaj dvigamo in da bo spust potem doživetje z metuljčki v trebuhu in ne padec na dno.


Vir: nolimitscoaster.com

torek, 22. maj 2012

V iskanju sreče

Po dolgem času sem bila med svojimi. Neomejeno smo tolkli ljubljanščino z dolenjskim prizvokom. Naklepetali smo se o svojih dosežkih, o dosežkih naših otrok, cartali najmlajšo sorodnico in jedli meso z žara. Tudi popili smo kar precej.
Igrala sem ragbi v ekipi s še štirimi fanti proti trem očetom. Njihova absolutna prednost je bila kilaža. Njihova obramba je bila nepremagljiva, napad je bil strah vzbujajoč. Nekajkrat sem se ustavila, da sem uskladila dihanje, srčni utrip in zvočne signale sotrpinom v ekipi.

Kot že velikokrat, sem tudi tokrat ugotovila, da nekateri ne bodo nikoli zadovoljni s tem kar imajo, srečni v tem kar jih obkroža, vedno bodo svoje frustracije skušali izživeti skozi druge.

Malo sem bila razočarana, ker po vseh teh letih še vedno slepo zaupam, povem preveč in preveč odprem srce. Malo me je prizadelo, da ljudje verjamejo samo v slabo, da jih stiskajo predsodki, da ne znajo razmišljati s svojo glavo, prisluhniti svojemu srcu.

Nabrala sem cvetje s spomladanskega travnika, ga položila v vazo na grobu. V mislih sem si naslikala njen obraz in ji rekla, da jo pogrešam. Sinu sem pokazala še drugi grob, kjer počivata stara mama in stari ata. Populila sem plevel, ki ju je zaraščal. Izračunala sem, da sem bila le eno leto starejša od sina, ko je umrl stari ata. Ne spomnim se ga več. Niti enega dogodka se ne morem spomniti, da bi bil on v kadru. Se tudi moj sin ne bo spomnil svoje tete, ko bo velik?

Domov sem odšla srečna. Ker sem videla svoje drage sorodnike, ker sem jaz drugačna in ker sem jaz našla svoj raj.

torek, 08. maj 2012

Med bregovi teče reka

Zadnje čase sem vedno bolj filozofska. Situacijo v kateri smo se znašli, poskušam reševati na čimbolj realen, življenski način, a me odnaša. Resnica postaja vedno bolj zamegljena, jaz pa jo moram imeti ves čas pred seboj. Ne gre. Ob nalivu voda postane motna in ribe se skrijejo.

Mama mi rada reče, da sva na različnih bregovih. Ona vidi življenje s svoje plati, jaz s svoje. Pa vendar nisva na različnih bregovih. Ne midve. Ne, jaz sem že vse življenje reka, ki teče med dvema nasprotujočima si bregovoma. Jaz že celo življenje gradim mostove med dvema bregovoma. Nekoč sem bila Ljubljanica. Mirna, tiha, ob res obilnem nalivu sem malo pobesnela, pa šla hitro nazaj v strugo. Zdaj sem Soča. V svojem čudovitem ritmu. Obdajajo me barve, topli ljudje, diham gorski zrak. Gradim brvi in tečem v svojem ritmu dalje.

Soča. Iz časov, ko sem odkrila svoj raj :)

Naj se še tako trudim z mostovi, pride nekdo in jih poruši. Brvi zdržijo več. So majave, ampak ostajajo. Ne dovolijo pa preveč bremen.
In tako tečem proti morju in rišem obzorje. (In upam, da za seboj ne bom pustila žrtev.)

Moj mali ribič. (Krk 2006)