V petek sem vstala zelo zgodaj. Zelo zelo zgodaj. Ob štirih in trideset. Sliši se še bolj zgodaj kot ob pol petih. Deset čez pet sem bila na Postaji, pripravljena za vkrcanje na avtovlak proti Bohinjski Bistrici. Lepo je bilo spremljati prebujanje dneva, meglice ob pobočjih Baške grape. Kolikor se je dalo, sem dokončala skice za slikarsko delavnico. Tema v tunelu me je prisilila v razmišljanje. Tema v temi, ki mi ne da miru. Smrt, Miša, skrbništvo, starši, nesprejemanje. Svetloba na koncu me je navdala z upanjem, pritisk v prsih je popustil.
Na gorenjski strani je bil dan že dodobra prebujen, sledila sem kombijema proti Radovljici. V osnovni šoli so nas pozdravili prav posebni otroci. Na klopci pred vhodom sem začutila veselje pričakovanja. Pospremili so nas do učilnice, ki je bila pripravljena za prenovo.
Pozdravi, nasmehi, veselje. Prav to sem potrebovala tisto jutro. In smejala sem se jim nazaj.
Sledile so še končne priprave terena, kmalu so se nam pridružili udeleženci oziroma izvajalci prenove. Svojo skupino sem odpeljala na dvorišče, kjer so jih že čakala platna s skiciranimi obrisi sestavljanke. Kratka navodila sem jim povedala v angleščini. Še dobro, da sem prej popila kavo, da so se možgani že zbudili.
Prvi odziv je bil čisto pričakovan.
"Jaz ne znam risat, kaj vam je," ali pa "nisem držal čopiča v roki od osnovne šole."
Potolažila sem jih, da to ni nobena ovira in da jaz verjamem, da bomo s skupnimi močmi ustvarili nekaj velikega.
Pomagala sem jim mešati barve, vmes sem skočila še v učilnico. Druga skupina je že pričela z obnovo sten. Pokitali so luknje, ki so ostale, potem ko so bile odstranjene table z zadnje stene. Prva stena je bila že prepleskana, vendar je slabo prekrila oranžno. Ponovno jo je bilo potrebno pobeliti.
Časovno smo bili že na polovici izziva, s poslikavo sten pa nismo mogli še začeti. Na zadnji steni sem naredila osnutek mavrice. Dogovorili smo se samo za en preplesk, saj je bila osnova bela.
Medtem so slikarji že skoraj zaključevali svoj del. Sestavili smo sestavljanko, popravili detajle in ugotovili, da bi lahko dodali še kaj čisto svojega.
Na kocnu je bil rezultat občudovanja vreden.
Pa še stenska poslikava, ena od skupin je sestavljala čisto novo pohištvo.
Veselje otrok ob prevzemu učilnice je bilo vredno več kot ves trud.
Meni so polepšali dan, vlili zaupanje, bila sem ponosna, da sem lahko del nečesa tako velikega kot je bil ta projekt. Obnova učilnice za otroke s posebnimi potrebami, ki sta ga organizirali
Maya in
Aviat.
Za tak dan je vredno vstati ob pol petih zjutraj, tak dan ti riše nasmeh še nekaj dni. Zaveš se kako lepo je osrečiti.
