četrtek, 28. junij 2012

Dopust, vzgoja in veliko ljubezni

Tale dopust sem potrebovala tako zelo, da to šele zdaj dojemam, ko sem tu.
Šolsko leto smo zaključili z mešanimi občutki. Nočem kritizirati, hvaliti ne smem pretirano. Zadovoljna sem pa vseeno.
Otroci rastejo, pričakovanja so velika, jaz pa si predvsem želim, da bi jima znala dovoliti, da ostaneta to kar sta. Vsak človek je nekaj posebnega in naj tako ostane. Ne želim si modela iz kalupa.

Vsake toliko preberem spodbudno besedilo strokovnjaka, ki razmišlja podobno kot jaz.
Verjamem v to, da bom s sodelovanjem znala razbrati njune želje in sposobnosti.

Boža me topla morska sapa, vsake toliko se grem skopat, sončit se ne maram. Žarkom se prepustim samo toliko, da pregrejejo kosti, potem se umaknem. Mala mi s kemičnim riše tatuje, ki izginejo ko odplavam do belih kroglic, ki omejujejo plavalno območje. In potem dobim novo sliko na ramo. Uživam. Neizmerno.


Polnim baterije in uživam s svojo družino. Komaj čakam, da se nam pridruži še Julija.

Želim si, da bi tudi ona uživala v naši družbi. Želim si, da bi bili vsaj malo tudi mi njena družina. Mogoče se mi pa želja uresniči. Želim si zelo.

Lep pozdrav z morja.

torek, 19. junij 2012

Nekaj čudovitega

V petek sem vstala zelo zgodaj. Zelo zelo zgodaj. Ob štirih in trideset. Sliši se še bolj zgodaj kot ob pol petih. Deset čez pet sem bila na Postaji, pripravljena za vkrcanje na avtovlak proti Bohinjski Bistrici. Lepo je bilo spremljati prebujanje dneva, meglice ob pobočjih Baške grape. Kolikor se je dalo, sem dokončala skice za slikarsko delavnico. Tema v tunelu me je prisilila v razmišljanje. Tema v temi, ki mi ne da miru. Smrt, Miša, skrbništvo, starši, nesprejemanje. Svetloba na koncu me je navdala z upanjem, pritisk v prsih je popustil.

Na gorenjski strani je bil dan že dodobra prebujen, sledila sem kombijema proti Radovljici. V osnovni šoli so nas pozdravili prav posebni otroci. Na klopci pred vhodom sem začutila veselje pričakovanja. Pospremili so nas do učilnice, ki je bila pripravljena za prenovo.
Pozdravi, nasmehi, veselje. Prav to sem potrebovala tisto jutro. In smejala sem se jim nazaj.

Sledile so še končne priprave terena, kmalu so se nam pridružili udeleženci oziroma izvajalci prenove. Svojo skupino sem odpeljala na dvorišče, kjer so jih že čakala platna s skiciranimi obrisi sestavljanke. Kratka navodila sem jim povedala v angleščini. Še dobro, da sem prej popila kavo, da so se možgani že zbudili.


Prvi odziv je bil čisto pričakovan.
"Jaz ne znam risat, kaj vam je," ali pa "nisem držal čopiča v roki od osnovne šole."
Potolažila sem jih, da to ni nobena ovira in da jaz verjamem, da bomo s skupnimi močmi ustvarili nekaj velikega.


Pomagala sem jim mešati barve, vmes sem skočila še v učilnico. Druga skupina je že pričela z obnovo sten. Pokitali so luknje, ki so ostale, potem ko so bile odstranjene table z zadnje stene. Prva stena je bila že prepleskana, vendar je slabo prekrila oranžno. Ponovno jo je bilo potrebno pobeliti.

Časovno smo bili že na polovici izziva, s poslikavo sten pa nismo mogli še začeti. Na zadnji steni sem naredila osnutek mavrice. Dogovorili smo se samo za en preplesk, saj je bila osnova bela.

Medtem so slikarji že skoraj zaključevali svoj del. Sestavili smo sestavljanko, popravili detajle in ugotovili, da bi lahko dodali še kaj čisto svojega.

Na kocnu je bil rezultat občudovanja vreden.


Pa še stenska poslikava, ena od skupin je sestavljala čisto novo pohištvo.


Veselje otrok ob prevzemu učilnice je bilo vredno več kot ves trud.

Meni so polepšali dan, vlili zaupanje, bila sem ponosna, da sem lahko del nečesa tako velikega kot je bil ta projekt. Obnova učilnice za otroke s posebnimi potrebami, ki sta ga organizirali Maya in Aviat.

Za tak dan je vredno vstati ob pol petih zjutraj, tak dan ti riše nasmeh še nekaj dni. Zaveš se kako lepo je osrečiti.

ponedeljek, 11. junij 2012

Mišji rokenrol

Sedim pred hišo in poslušam. Grmenje ni, radio je ugasnjen. Čuden hrup prihaja z vrta. Prav počasi vstanem in grem ropotu naproti.
Kot mačka tiho stopam. Pa potihne. Nasmehnem se sama sebi.
"Blede se ti."

Sedem na klopco, zamižim in se predajam sončnemu žarku, ki je predrl siv oblak. Trenutke tišine prekine že slišani ropot.

Odločim se, da zadevi pridem do dna. Zopet čisto potiho vstanem, kot mačka neslišno stopam po košnje potrebni travi. Še dobro, da je tako razmočena, da se neslišno vda pod mojimi koraki.

Obilno deževje dobro dene solati, saj jo je v izobilju. Krompir je že rahlo ožgan, vlaga mu škodi. Razmišljam o tem, da bi bilo res dobro, če neha deževati in temperature dosežejo pozno pomladanske.

Hrup prekine razmišljanje. Prispem do vrta. Počepnem. Hrup ne pojenja. Rokovski ritmi se slišijo iz notranjosti. Približam glavo zemlji in potisnem prst v razmočeno grudo.

Potem se zgodi. Luknjica se potrese, ven pokuka miš mokra kot kaplja, blatna od brkov do krempeljcev.

"Kizej stara?! A prideš not? Jemama Rock Otočec!"

petek, 08. junij 2012

Dobrodošli v kurji riti

Veste kaj, sita sem že vašega, da živim v jebinah*, pa bogu za ritjo in podobno.
Enkrat za vselej vam povem:

Jaz živim v kurji riti.
Ampak, ko bo naša kura znesla zlato jajce,
bo priletelo ven pri nas.

Ritka, ki nosi zlata jajca :)

Pridi zato k meni na obisk, dobro si oglej kurjo rit in morda najdeš zlato jajce tudi zase. Jaz eno že imam :)




*Besede si nisem izmislila jaz, tako da se občutljivejšim opravičujem, ker sem jo vseeno objavila.

torek, 05. junij 2012

Otročje

Jaz sem malo dete.
Rišem živali take male,
kjer vsaka svojo zgodbo plete,
kjer vse bi se samo igrale.

Veveričke

petek, 01. junij 2012

Vrtičkarstvo

Vrtičkarji ob južni vpadnici mi niso bili preveč všeč, ko sem živela še v Trnovem. Ker so večina njih zgledali kot kup ropotije. Tam je bila z vodo napolnjena jama, kjer je verjetno končala tudi kakšna mrtva žival, pa vsi ostali odpadki. Smrdelo je kot iz pekla in Šiva je kadar le mogla skočila vanjo na jutranje dišavljenje. Sledilo je tuširanje smrdeče psice, na prazen želodec, v zadnjih minutah pred službo. Na vso moč neprijetno.
Ljudje so vsekakor uživali v svojem koščku zemlje in pridelku. To je najbolj važno. Vrtov ni več, na njihovem mestu stoji dolg blok, smrdečo luknjo so zasuli.

Zdaj se grem tudi sama vrtičkarstvo. Itak. Zemlje okrog hiše je dovolj za konkretno njivo, no jaz sem si omislila vrt, dovolj velik za redno svežo zelenjavo za domačo uporabo. Samooskrba torej. Zelo redko kaj kupim v trgovini. Kuham v glavnem sezonsko zelenjavo, ker se mi zdi tako najbolj zdravo.


Kljub temu, da živim v hribih, o čistoči in neporočenosti ozračja vseeno malo dvomim. Količina avtov, ki gre mimo vasi, se res ne more primerjati s kakšno ljubljansko ulico, je pa blizu Padska nižina z miljoni prebivalcev. Vreme običajno pride od tam.

In pomislekom navkljub v doma pridelani zelenjavi in sadju zelo uživam. Svežina in okus sta neprecenljiva.



Bom prekinila tole samohvalo. Teme sem se lotila, ker je veliko govora o slabi samooskrbi Slovencev. Poznam kar nekaj ljudi, ki vrtnarijo doma. Ampak očitno je precej več ljudi, ki v marketih kupujejo uvoženo zelenjavo in sadje. Če smo nekoč živeli v času, ko je bilo edino doma pridelano dobro, zdaj živimo v času, ko je hrana pridelana drugje, hitro in poceni dosegljiva. Kvaliteta pa za končnega potrošnika ni pomembna. Šteje samo cena.

Pa meso naprimer. Včeraj sem spoznala prijetno damo mojih let (žensko, gospo :)). Doma imajo ribogojnico. Za vzgojo ribe primerne velikosti za na krožnik potrebujejo približno tri leta. Za piščanca potrebujemo tri mesece. Ali pa sosedovi purani. Nekaj mesecev. Še pujs hitreje zraste kot riba. Pa je od vsega naštetega zame najbolj okusna. Včeraj sem po mnogih letih spet jedla surovo ribo. Zanimivo. Pred leti je bila izkušnja tako neokusna, da sem bila najprej hudo skeptična. Vredno je bilo premagati predsodek. Njami.


Ko bo posijalo sonce, se bom šla naprej sklanjat nad plevel,  še naprej bom preklinjala vreme, gledala v nebo upajoč, da mi ne bo poslalo kakšne toče. Jezila se bom nad fanti, da gol pač ne more biti pol metra pred vrtom.
Na koncu bom z veseljem zmešala solato iz domačih dobrot in uživala ob pogledu na otroka, ki s takim navdušenjem je solato. "Veš una v šoli nima takega okusa." Žal mi je, da to slišim.