12 dni Božiča na Nalina.si

Juhej, začelo se je! Dvanajstdnevno božičkovanje na Nalini. Tako sem ponosna, ker sem ravno jaz prva na vrsti in na tako poseben dan kot je Miklavž.
Ampak tako kot sem ponosna na svoj prispevek, sem ponosna tudi na pisano družbo, ki sledi moji objavi. Sem hotela že polinkat vse ustvarjalke, ampak potem bi  pokvarila presenenčenje...

Izmed sodelujočih v igri na koncu prispevka, bo nekdo dobil stenski svečnik, ki bo obdobju dolgih noči dal poseben čar. Vabljeni na www.nalina.si. Klikni in si oglej kaj zmore naša domišljija in naše roke.

Decembrski bradači

Pisali smo pismo Miklavžu. Razpravljali kdo je sploh Miklavž in zakaj. Sara je risala, barvala in navdušeno razmišljala kaj bi imela, Jaka je pisal. Poslal je celo pozdrave za nonota. Če je svetnik, ga bo pa mogoče srečal... Malo me je presenetil, priznam.

Prav z ničemer ni dal vedeti, da je zdaj pa že prestar, da bi še verjel v te pravljice. Potem, ko smo dali pismi na kup, mi je prišepnil: "Sej veš, da ne verjamem več, ane?"
Dejstvo mi je olajšalo nakupovanje do te mere, da sva se lahko natančno pogovorila o želji. Bilo je pa tudi lepo, ko sta še oba verjela. Čarobnost pričakovanja nas je vse držala v prijetnem vzdušju.

Toda čarobnost pričakovanja ne mine, če ne verjameš v decembrske bradače! Čarobnost pričakovanja, presenečenje, druženje, vse to ostaja!

December se začne že v nedeljo, nekaj daril že imam, spisek še dopolnjujem in kmalu bom tudi tu, prav tu, na tem blogu začela decembrsko obdarovanje. Fajn ane?

Magdalence

Jaka je v avtu štimal glasbo. Ne vem kje je našel cede Letečih potepuhov iz časov, ko ga še ni bilo na svetu...
Sara je zadaj modrovala, Jaka je prepeval, mene pa je v mislih odneslo v preteklost. V čas, ko sem z rolerji hitela proti Fužinam na slikarske urice, nazaj grede na sladoled ob Ljubljanici, kjer so igrali Leteči Potepuhi. Všeč so mi bili, kupila sem cede.
Nek prijeten čas, ko sem si bila sama sebi edina skrb, ko ni bilo pomembno kdaj pridem domov. Ko v bistvu niti ni bilo važno, če sem s kakšnega žura prišla direkt v službo. Pa še pretirano utrujena nisem bila.
Misli so begale z enega konca Ljubljane na drugega, mimo nas pa so bežali travniki z ovcami, pa slap, ki ga je dež napolnil, nasad orehov...

"Mamaaaa, a me ti sploh poslušaš," je tečno vpila Sara. Seveda te ne poslušam, zakaj sprašuješ. Tudi jaz imam pravico kdaj pa kdaj odklopit slušni del in se zatopiti v svoje misli. Vidva to kar naprej počneta.

Moment je šel, vrnila sem se v dolino Soče in na hitro smo ponovili angleščino. How are you. I'm fine, thank you.

Route 69

Avstrija je že pregovorno neki drugi bolj urejeni svet. Hiše imajo fasade, ceste so širše, ovinki gredo bolj na široko... V ceste in ovinke se še ne bi tako vtaknila, če ne bi živela v Tolminu in se vozila proti Ljubljani, s preklinjanjem nad nasproti vozečimi. Tudi motoristi. Zdaj mi je bolj jasno zakaj tujci tako ravnajo leve ovinke. Tale naša Keltika je kot bi bila še iz časov Keltov in Ilirov. Samo z asfaltom so jo oblekli. Širina za dve konjski riti. V časih majhnih avtov in skromnega prometa je bila to mogoče udobna dvopasovnica, zdaj pa je to avantura mortale. Večino ovinkov bi bilo treba porezati in jo konkretno razširiti. Eh, odneslo me je s teme. Gremo nazaj v Avstrijo.

Te dni, ko sem imela moža po nekaj ur med nogami, je bila moja naloga navigacija. Da mi niso hodile neumnosti po glavi. Zemljevid zložen na priročno velikost, naslonjen na njegov hrbet in iskanje zanimivih poti. Odločila sva se, da bova potovala ob naši meji, torej po dvojezičnem delu. Zopet.

Na mojo srečo so ceste lepo označene, oštevilčene in navigacija ni bila noben hud napor. Ja, v teh časih midva še vedno potujeva s papirnatim zemljevidom. Če ne bi bila navigacija za motor tako presneto draga, bi jo že namestila :). Ampak, potem ne bi spoznala toliko krajev. Ne bi spraševala lokalcev in končalo bi se moje urjenje orientacije. Je že dobro tako.

Cesta 69 vijuga vzporedno s slovensko-avstrijsko mejo, omejitve hitrosti so presenetljive. Skozi vasi med 70 in 80 kilometri na uro. Izven pa nič posebnega. Teren je hribovit, cesta pa kljub temu ni pretirano vijugasta, je dovolj široka, da se udobno srečuješ z nasproti vozečimi.

Saj vem, da že težim s to širino ceste, ampak res smo ostali zadaj z našimi cestami.

Popoldne sva prispela do jezer v okolici Celovca in končno dočakala vodo za plavanje. Po vseh rekah, ki so naju spremljale.
Mlakuža v primerjavi s Sočo, pa sem vseeno zaplavala. Enkrat. In takoj pod tuš.

Potem pa na pico in pir. In lahkoten sprehod, klepet do večera. Neprecenljivo.
.

Džaboka in Gruška

Nekje na poti do Kneže mi je padlo na pamet, da nisem vzela fotoaparata. Pa nisem hotela težit, ker itak ni bilo nikjer več prostora zanj. Kasneje mi je bilo žal, ker je bilo toliko detajlov, ki bi jih hotela shranit za vedno. En takih detajlov je tudi stoletna hiša z apartmaji Džaboka in Gruška.

Nekam v to ime bi bilo potrebno stisniti še Črešnjo. Midva sva namreč dobila češnjico na smetani in spala v pravljičnem apartmaju. Pravljični po stilu obnove stare štale. Nekaj takega kot si midva riševa v glavah za najino štalo. Nekaj kar sanjava že nekaj let, da bi naredila. Seveda bi bil najin malo bolj pisan, v mojem stilu in v lesu, v Sandijevem stilu.

Torej, v tem stoletnem nekoč hlevu, se nahajajo trije apartmaji. Džaboka, Gruška in Črešnja. Okusno opremljeno, domače, z lesom. Luč na stropu je kot bi bila napeljana direktno z elektro droga. Z vsemi podrobnostmi, stare fotografije na stenah, držala za toaletni papir ali brisače so pobrušene veje... Takoj se počutiš domače, pravljično, sanjsko.

In najpomembnejši pri vsem so ljudje, ki so ustvarili ta prijeten ambient. Sedeli smo in klepetali kot bi se poznali od nekdaj. Dveletnik, ki je naju je občasno potegnil v svojo igro, lastnica si je vzela čas in posedela z nama. Kasneje se je pridružil še oče in klepet se je zavlekel v večer.

Naslednje jutro je bilo kar težko spokati in nadaljevati pot. Z lahkoto bi še obtičala tam nekaj dni in raziskovala griče in doline Goričkega. Pa sva jo mahnila do Cankove in pot nadaljevala po Avstriji. Obrnila sva se proti domu.

Soba za posedanje (vir: www.dzaboka-gruska.eu)

Vhod v apartma Džaboka, z razgledom, ki sega preko naših meja (vir: www.dzaboka-gruska.eu)

Dvorišče (vir: www.dzaboka-gruska.eu)

Če boste kdaj pohajkovali po Goričkem, se le ustavite tam za dan ali dva, teden... Ne bo vam žal.

Minimalizem

Na motorju ni veliko prostora za prtljago. Seveda obstajajo stranski kovčki, kamor lahko stlačiš vraga in pol, ampak midva tega razkošja še nimava. S seboj sem vzela samo najnujnejše za oblečt, oprema za kampiranje je zreducirana na minimum. Po kar nekaj letih se je najino bivanje spet preselilo na tla. Spalka je bila dnevna soba, kavč, jedilnica, gretje v hladnem jutru. Z žabje perspektive je bil opazen tudi masten madež na motorju. Olje pušča! Po hitrem pregledu le ni bilo tako hudo, ampak za ziher sva šla vseeno v lov za dodatno plastenko. Na recepciji kampa so nama razložili kje bi lahko kupila motorno olje. Pred mostom levo, potem pa desno in še enkrat takoj desno...

Seveda sem gledala samo oznake trgovin v daljavi in ko sem zagledala tapravo, sem potrepljala dragega po desni rami. Juhej, to je to. Razjahala sva in že slačila topla oblačila. Poleg prikolesari policist. Sem ga že hotela pobarat, če je tudi njemu kaj vroče.

"Vozniško in prometno prosim," je bil uraden.
Seveda je bilo treba spraznit vso šaro na kovčku, medtem pa je razlagal, da ne bi smela desno tam kjer sva šla midva. Ojej, prometni znak sva oba spregledala. Z več sreče kot pameti sva jo odnesla samo z opozorilom. Juhej!

Goričko naju je čakalo, v turnu je bilo poldne in nisva več hotela zgubljati časa.

Dobrovnik, Kobilje, Prosenjakovci, dvojezične table. Ko sem na zemljevidu ravno iskala vasico skozi katero sva se peljala, se mi posmeje madžarsko ime Kisfalu. Ki s falu? No, nič nisva falila, vse je bilo prav.

Ustavila sva se v vasi pri tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Majico sem imela premočeno za ožet. Hitro sva se odločila, da ne bova pešačila do točke, kjer se tri meje dejansko srečajo. Bilo je čisto prevroče za najina oblačila.

Malo pred Kuzmo naju zopet ustavi policijska kontrola. Ježešna, spet bi bilo treba vse raztovorit, nakar se naju policista usmilita, ko sva povedala, da sva imela ravno v Lendavi kontrolo. Dobila sva par dobrih namigov za nadaljevanje poti.

Kratek postanek še v gradu v Gradu (Gornja Lendava menda nekoč), nato pa spust v vas Kruplivnik, kjer sva našla sanjski apartma v hiši Džaboka in gruške.

Zamislila sva si, da bi se ustavila nekje na Goričkem, se dobro najedla, popila kakšno domače vince in se zaklepetala pozno v noč. In tako nekako se je tudi odvilo. V češnjevem apartmaju sva slekla sauna oblačila, nadela temperaturi prijaznejše cunjice in šla po nasvet k lastnici kje bi lahko kaj domačega pojedla in popila. No s pijačo nama je že ona postregla, potem pa naju je napotila še v tapravo gostilno. Ampak ta gostilna je bila kilometer in še nekaj nižje dol po cesti. Midva bi pa tudi kakšen glaž vina popila. Tak pa potem ne moreš na motor... Pa nama je posodila bicikle. No, po pravilih tudi na bicikle ne moreš alkoholno prestrašen.

Jedla sva dodole in bograč in pila špric. Ose so nama hotele pojest kočerjo (kosilo + večerjo). Predenj bi špric preveč stopil v glavo, sva raje odkolesarila nazaj k džabokam in gruškam. Po poti je bila priročno na vrhu klanca tudi gostilna...

Kuhinja v najinem apartmaju Črešnje. Preprosto sanjsko.

Smer Goričko

En dopust brez otrok nam staršem menda pripada enkrat letno. Tudi precej potrebno je.
V petek sva otroka zaupala noni in svakinji, v nedeljo sva spokala in...

... vžgala motor. No, jaz sem samo sopotnica. Nisem kaj dosti vžigala. Sem se pa zelo udobno namestila in se prijetno vživela v ovinke.

Že nekaj let si obljubljava skrajni vzhod naše države. Nihče od naju še ni bil tam, kar je pravzaprav zelo grdo. Pri vseh teh letih!

Pot sva začela preko Podbrda, Soriške planine v bohinjski kot in proti Bledu. Na Bledu sva se ofrišala (osvežila) v jezeru, najedla in pot nadaljevala proti Ljubljani. Moja mama naju je že zelo nestrpno čakala in nisva več delala ovinkov.

Po prespani noči sva prek Javorja in Besnice krenila proti Litiji. Verjetno prastara pot od Ljubljane proti Štajerski, ki jo poznajo v glavnem kolesarji. Začudena nad dejstvom, da sem večino mladosti preživela tam, okolice pa niti nisem raziskala, sem bila seveda očarana nad hribčki in dolinami.

Šele pri Trbovljah nekje sem dojela, da naju Sava spremlja že skorajda od njenega začetka. V Hrastniku sva se poslovila od nje. Laško je zbudil prijeten spomin na kratek dopust pred mnogimi leti.

Majhna je ta naša deželica. Nisva se še prav dolgo vozila, ko sva že šibala mimo Zreč in malo pred Mariborom krenila proti Ptuju. Ura je bila neugodna za postanke pri prijateljih, saj so vsi po službah, midva pa dopustniško, brez skrbi, z željo priti do Prekmurja.

Suša je dobro osušila rastline. Jablane so žalostno osušene upogibale veje, koruza je proti nebu žejno stegovala svoje sulice. Že na Gorenjskem je bilo hudo, tu pa še huje.

V gostilni v Podgorcih sva se okrepčala s cigansko pečenko. Tu se je začel moj z mesom bogati dopust. Nisem vegetarianka, ampak po dveh šniclih na teden čisto dobro funkcioniram. Tu sem to presegla že pri prvem kosilu. Nič mi ni bilo hudega.

Ne bom naštevala vseh vasi, ki sva jih prevozila, ker bo postalo dolgočasno. Všeč so mi bile Ljutomerske gorice, na glažu vina se nisva ustavljala. Vriskala sva na mostu čez Muro, ugotovila, da za kopanje ne bo primerna in da si kampirati želiva na nekem za to urejenem prostoru. Pri skoraj 40 stopinjah, v bundi in hlačah se potiš. Pot ti teče po udih in tuš potem še kako paše. Nekako naju je odpeljalo v Terme Lendava na namakanje v vodi z vonjem po nafti. Po bencinskih hlapih še nekaj naftnih :).

Terme Lendava, kamp Lipa

Prvi med

Vroč nedeljski dan je bil v znamenju medu. Našega prvega, najbolj slastnega.
Moj oče je kakšnih petnajst let čebelar, pa nisem bila še nikoli zraven, ko ga je točil. Nisem hotela biti del tega. Da me ne bi slučajno povlekel v svoj hobi. Ni bilo časa.
No, za zamujeno mi ni nič žal, včeraj sem pa vseeno zelo uživala. Vsi smo.

Odstranjevanje "pokrovčkov"

Centrifuga

Teče...

"A lahko poskusim?"

"Jaz mam še boljšo idejo."

You may call me honey bunny...

Z okusom po lipi.

To zgradijo čebele. Brez naše pomoči, s svojimi inženirji. Glej in se čudi.

Osel z izkušnjami

Osel gre samo enkrat na led. Menda. Če gre večkrat, je osel z izkušnjami. Morda bi v najino štorijo bolj sodil pregovor o zarečenem kruhu.

Lani je najin poskus čebelarjenja žalostno propadel potem, ko sva v bistvu zdrave čebele "zdravila" s strani zveze predpisanim zdravilom. Matica je postala neplodna, družine pa so propadle. Bila sem potrta, ker sva delo dokaj resno vzela. Potem sva nekako sklenila, da se tega posla ne greva več. Poleg družine, službe, psa, pač ne gre.

Še predenj sem se utegnila bodisi navdušiti bodisi upreti, pa veselo malicava zarečeni kruh. Sosed se je pozne pomladi oglasil, da mu čebele rojijo in da jih je treba ujeti in dati v panj. In da jih ima on dovolj zase. Da jih rade volje odstopi nama.

Tudi prav.

Medtem ko smo bili na morju, se je v naš panj naselil še en roj. Tako sva meni nič tebi nič zopet resna čebelarja. Sredi noči sva strašila po vasi in selila ilegalno naseljen panj v čebelnjak. Tretji panj, tretja družina. Ni več šale.

Še posebej mi ni bilo do šale, ko je zavzeta branilka teritorija na vsak način hotela priti pod moj klobuk. Stala sem kot vkopana, v rokah držala svetilko in se prepričevala, da sem popolnoma mirna. Nič mi noče, nič mi noče... Japajade! Pičit me je hotela. Na vso moč. Prav nič ji ni bilo mar, če potem umre. Nataša s klobukom in svetilko mora proč od njene družine.

"Je kaj narobe? Ti pomagam," je spraševal moj dragi.
"Ne, ne, kar dokončaj, potem pa pridi. Ena me hoče na vsak način pičit."

Zgodba se je srečno končala, panj je preseljen v čebelnjak, čebele delajo kot zmešane in moj dragi zabija nov set satnic. Bravo midva.

Lušno je doma

Sobotni večer, pogled na Brione. Za nekaj časa sem se poslovila od vonja po borovcih in soli na telesu. V trebuhu me je ščemelo. Poslovila sem se tudi od sina, ki je bivanje na morju podaljšal še za en teden in ostal pri teti in dvomesečni sestrični. Veselila sem se pa tudi že doma.

Okrog polnoči smo parkirali v domači garaži. Najprej sem preverila vrt, vesela sem bila, da na tleh ni bilo strešnikov (tako kot lani), potem sva si na ležalnikih privoščila še malo pivo. Tišina je bila neverjetna. Šum vetra, črički in črno z zvezdami posejano nebo nad nama. Neprecenljivo.

Včeraj sem ves dan vrtnarila, prala cunje, poskusila sem počistiti še hišo, pa je zmanjkalo moči. Danes me bolijo roke, ampak sem vesela zaradi opravljenega dela. Še posebej, ker je dež lepo zalil žejne rastline.

Rada imam to našo kamnito graščino in posestvo okrog nje.

Jep, povsod je lepo, doma je pa talepš.

Kdor drugemu jamo koplje...

Med vikendom sem se podala med deževnike. Po sveže preoranem travniku sem mlatila z motiko, grabljami in imela glavo zasedeno z mislimi o tem in onem.

Pred časom sem klepetala z znanko iz mladosti. V manjšem mestu je odprla lokal. Kavarnico oziroma čajnico z bogato ponudbo raznoraznih revij za listanje. Lokal je ravno dobro zaživel, se prijel med domačini in turisti. In med vsemi možnimi inšpektorji. Seveda ji je kristalno jasno komu ali čemu se ima zahvaliti za takšno pozornost.

Ne morem si kaj, da se ne bi ob tem nasmehnila in situacijo preslikala v svojo bližino. Slišala sem že toliko podobnih zgodb o metanju polen pod noge, da mi že sama misel pospeši prebavo.

Z izgovorom, da nov ponudnik pomeni nelojalno konkurenco, ker ima nižje cene ali ker ponudnik ne plačuje državi vsega kar bi moral, se ogroženi ponudnik spusti v boj z udarci v obliki prijav na inšpekcijo za delo, davčno in podobno.

Prilepila sem del zakona o varstvu konkurence, ki se nanaša na nelojalno konkurenco in odebelila del v katerem bi se lahko spoznal tisti, ki se take konkurence najbolj boji.

Zavedam se, da so rokodelci, ki ne plačujejo davka od prodaje svojih izdelkov, cenovno bolj konkurenčni kot jaz, ki mi je to služba in gre zaslužek najprej državi in potem meni (pa naj me koklja brcne, če si ne želim, da bi bilo obratno). Ampak v tem zapisu ne gre za njih. Gre za tiste, ki bi radi še naprej uživali v svojem položaju brez prave konkurence.

Konkurenca je zdrava. Potrošniku omogoča, da izbere zase najboljši izdelek. Če pri tem gleda samo na ceno, ne pa tudi na uporabno vrednost in kakovost, je to njegova izbira. Ponudnika pa konkurenca prisili, da se nenehno izpopolnjuje, da je inovativen, kakovosten. Konkurenca te prisili, da razmišljaš kako boš kupce obdržal dolgoročno.
Ni dovolj samo sedeti in čakati na kupca.

Razmišljanje kako boš uničil konkurenco torej ni pravo. V majhnih krajih se take stvari prehitro razvejo in poslu bolj škodijo od konkurence.

Kdor drugemu jamo koplje, je zvečer precej utrujen in nič nima od tega.


Nelojalna konkurenca (zakon o varstvu konkurence)

Nelojalna konkurenca je prepovedana.

Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Kot dejanja nelojalne konkurence po prejšnjem odstavku se štejejo zlasti:

• reklamiranje, oglašanje ali ponujanje blaga ali storitev z navajanjem neresničnih podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu ali z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov;
• reklamiranje, oglašanje ali ponujanje blaga ali storitev z navajanjem podatkov ali uporabo izrazov, s katerimi se izkorišča ugled drugega podjetja, njegovih proizvodov ali storitev oziroma ocenjuje ali podcenjuje kvaliteto proizvodov drugega podjetja;
• reklamiranje, oglašanje ali ponujanje blaga ali storitev ali omalovaževanje drugega podjetja s sklicevanjem na narodnostno, rasno, politično ali versko pripadnost;
• dajanje podatkov o drugem podjetju, če ti podatki škodijo ali utegnejo škoditi ugledu in poslovanju drugega podjetja;
• prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga;
• prikrivanje napak blaga ali storitev ali kakšno drugačno zavajanje potrošnikov;
• dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij;
• neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodbe s kakšnim podjetjem, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba z drugim podjetjem;
• oglaševanje navidezne razprodaje ali navideznega znižanja cen in podobna dejanja, ki zavajajo potrošnike glede cen;
• neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu;
• dajanje ali obljubljanje daril, premoženjske ali drugačne koristi drugemu podjetju, njegovemu delavcu ali osebi, ki dela za drugo podjetje, da bi se darovalcu omogočila ugodnost v škodo kakšnega podjetja ali potrošnikov;
• nepooblaščena uporaba storitev trgovskega potnika, trgovskega predstavnika ali zastopnika drugega podjetja;
• pridobivanje kupcev blaga ali uporaba storitev z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presega vrednost blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade;
• protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja.

(kopirano iz Zakona o varstvu konkurence)

Nasmeh na dan odžene slabo voljo stran

Akril na lesu; lesena tablica 20 x 14 cm

Otroške sobice

Prav pogrešam že pisan svet okrog sebe. Saj ne da ne maram snega. Nasprotno. Zelo rada ga imam. Živopisan svet zato narišem.
Pohištvo v otroških sobicah se mi zdi najlepše v čimbolj nevtralnih tonih, zelo rada pa na stene obesim živopisan pravljični svet.

 

 

 

Vaška idila

Te zanima kako zgleda vaška idila? Kmetska slika...

Zjutraj sem hitela kidat okrog avta, napadla precej zasnežen klanec z lopato, potem zaokroži vest, da prihaja sosed s traktorjem in plugom. Juhej!

Otroka sem našemila, peljala v šolo, srečala prijateljice, si privoščila kavo s krofom, mimogrede pokasirala soude (money, money) za pletene nogavice...

Potem. Skidala stezico okrog hiše, sem pa tja kakšna beseda o tem kakšen je sneg. Sem se lotila kidat, predenj se ojuži, predenj postane težak. Nočem biti preveč mišičasta. Pa pride sosed.
"Prid, prid, zdej smo ga pa zaslužil."
In zavijem v vhod poleg našega.
"Katerega bomo? Salbia?"
Zeleno žganje, skorajda s kupčkom natočeno. Zraven ponudi posušene kakije. Ogrete mišice, ne preveč poln želodec. Že prvega čutim v možganih, predenj se utegnem spuntat, mi natoči drugega...

Zavem se, da me v delavnici čaka polno dela. Sredi debate se nekako izvijem in odhitim domov. Čutim prijetno brenčanje v glavi. Bom sploh lahko še kaj naredila? Eh, na mizi kosi blaga, ki čakajo rezanje, pa dilce za pobrusit...
Ja, zaljubljena sem v tole "mojo" vasico. Še vedno je moj raj, čeprav se vsi čudijo kaj vidim tu, jaz Ljubljančanka.

In pa zmenila sem se za frišna jajca, pa oranje spomladi. Vse ob žganju in posušenih kakijih. Ljubim moje življenje. S preveč promili v riti. Juhej!

Ljubinj, moj raj.

Službeni psi