nedelja, 28. julij 2013

Prvi med

Vroč nedeljski dan je bil v znamenju medu. Našega prvega, najbolj slastnega.
Moj oče je kakšnih petnajst let čebelar, pa nisem bila še nikoli zraven, ko ga je točil. Nisem hotela biti del tega. Da me ne bi slučajno povlekel v svoj hobi. Ni bilo časa.
No, za zamujeno mi ni nič žal, včeraj sem pa vseeno zelo uživala. Vsi smo.


Odstranjevanje "pokrovčkov"

Centrifuga

Teče...
"A lahko poskusim?"

"Jaz mam še boljšo idejo."

ponedeljek, 08. julij 2013

Osel z izkušnjami



Osel gre samo enkrat na led. Menda. Če gre večkrat, je osel z izkušnjami. Morda bi v najino štorijo bolj sodil pregovor o zarečenem kruhu.

Lani je najin poskus čebelarjenja žalostno propadel potem, ko sva v bistvu zdrave čebele "zdravila" s strani zveze predpisanim zdravilom. Matica je postala neplodna, družine pa so propadle. Bila sem potrta, ker sva delo dokaj resno vzela. Potem sva nekako sklenila, da se tega posla ne greva več. Poleg družine, službe, psa, pač ne gre.

Še predenj sem se utegnila bodisi navdušiti bodisi upreti, pa veselo malicava zarečeni kruh. Sosed se je pozne pomladi oglasil, da mu čebele rojijo in da jih je treba ujeti in dati v panj. In da jih ima on dovolj zase. Da jih rade volje odstopi nama.

Tudi prav.

Medtem ko smo bili na morju, se je v naš panj naselil še en roj. Tako sva meni nič tebi nič zopet resna čebelarja. Sredi noči sva strašila po vasi in selila ilegalno naseljen panj v čebelnjak. Tretji panj, tretja družina. Ni več šale.

Še posebej mi ni bilo do šale, ko je zavzeta branilka teritorija na vsak način hotela priti pod moj klobuk. Stala sem kot vkopana, v rokah držala svetilko in se prepričevala, da sem popolnoma mirna. Nič mi noče, nič mi noče... Japajade! Pičit me je hotela. Na vso moč. Prav nič ji ni bilo mar, če potem umre. Nataša s klobukom in svetilko mora proč od njene družine.

"Je kaj narobe? Ti pomagam," je spraševal moj dragi.
"Ne, ne, kar dokončaj, potem pa pridi. Ena me hoče na vsak način pičit."

Zgodba se je srečno končala, panj je preseljen v čebelnjak, čebele delajo kot zmešane in moj dragi zabija nov set satnic. Bravo midva.

nedelja, 07. julij 2013

Lušno je doma

Sobotni večer, pogled na Brione. Za nekaj časa sem se poslovila od vonja po borovcih in soli na telesu. V trebuhu me je ščemelo. Poslovila sem se tudi od sina, ki je bivanje na morju podaljšal še za en teden in ostal pri teti in dvomesečni sestrični. Veselila sem se pa tudi že doma.

Okrog polnoči smo parkirali v domači garaži. Najprej sem preverila vrt, vesela sem bila, da na tleh ni bilo strešnikov (tako kot lani), potem sva si na ležalnikih privoščila še malo pivo. Tišina je bila neverjetna. Šum vetra, črički in črno z zvezdami posejano nebo nad nama. Neprecenljivo.

Včeraj sem ves dan vrtnarila, prala cunje, poskusila sem počistiti še hišo, pa je zmanjkalo moči. Danes me bolijo roke, ampak sem vesela zaradi opravljenega dela. Še posebej, ker je dež lepo zalil žejne rastline.

Rada imam to našo kamnito graščino in posestvo okrog nje.

Jep, povsod je lepo, doma je pa talepš.