Nedelja. Popoln dan bi bil, če ji ne bi tako nujno sledil ponedeljek.
Prvi je vstal dedi. Odšel je do čebelnjaka, zaprl tri panje in ob konstantnem brenčanju podaljšal spanec še za tri ure. Počasi smo drug za drugim hodili k babi v kuhinjo na žgance z mlekom. Postala je že kar tradicija, da pri mojih zajtrkujemo žgance z mlekom.
Potem sta se moška lotila dela. Natanko en mesec so bile čebele v novih panjih na stari lokaciji - pri dediju. Sledila je selitev v nov čebelnjak. K nam na Primorsko. Iz dedijevega čebelnjaka sta enega po enega pripeljala panje do prikolice, jih naložila in dobro privezala. Brenčalo je kot v panju :). Nekaj tisoč čebelc, ki so se gnetle pri izhodih in samo hotele ven. Delat.
V času do kosila sem dobila še recept za izdelavo ognjičeve kreme, naklepetala babji čvek, se poslovila od otrok in potem je morala ekspedicija na pot. Od Ljubljane do Ljubinja. Dobrih sto kilometrov. Termometer je kazal 24 stopinj, kar je kar precej, če upoštevamo še temperaturo, ki jo čebele ustvarjajo v panju.
Selitev so dobro prestale. Potem ko so vsi trije panji sedli na svoje mesto v novem čebelnjaku, je novopečeni čebelar odprl vratca. Dobro zamrežen seveda. Gneča na izhodu je bila nepopisna. V nekaj sekundah je iz panjev šinilo par tisoč čebel. Verjetno so bile precej zmedene, ampak do večera so se nekoliko umirile. Počasi se bodo navadile na novo okolje, našle novo pašo in upam, da jim bo tako kot meni ta primorsko gorski zrak še bolj ustrezal.
Zgodovinski dogodek sva zapečatila s skokom v bazen. 21 stopinj me je dodobra ohladilo.
Ja, nobene fotografije o brenčanju ni... Na vse pa tudi nisem mogla misliti :)
