torek, 13. avgust 2013

Džaboka in Gruška

Nekje na poti do Kneže mi je padlo na pamet, da nisem vzela fotoaparata. Pa nisem hotela težit, ker itak ni bilo nikjer več prostora zanj. Kasneje mi je bilo žal, ker je bilo toliko detajlov, ki bi jih hotela shranit za vedno. En takih detajlov je tudi stoletna hiša z apartmaji Džaboka in Gruška.

Nekam v to ime bi bilo potrebno stisniti še Črešnjo. Midva sva namreč dobila češnjico na smetani in spala v pravljičnem apartmaju. Pravljični po stilu obnove stare štale. Nekaj takega kot si midva riševa v glavah za najino štalo. Nekaj kar sanjava že nekaj let, da bi naredila. Seveda bi bil najin malo bolj pisan, v mojem stilu in v lesu, v Sandijevem stilu.

Torej, v tem stoletnem nekoč hlevu, se nahajajo trije apartmaji. Džaboka, Gruška in Črešnja. Okusno opremljeno, domače, z lesom. Luč na stropu je kot bi bila napeljana direktno z elektro droga. Z vsemi podrobnostmi, stare fotografije na stenah, držala za toaletni papir ali brisače so pobrušene veje... Takoj se počutiš domače, pravljično, sanjsko.

In najpomembnejši pri vsem so ljudje, ki so ustvarili ta prijeten ambient. Sedeli smo in klepetali kot bi se poznali od nekdaj. Dveletnik, ki je naju je občasno potegnil v svojo igro, lastnica si je vzela čas in posedela z nama. Kasneje se je pridružil še oče in klepet se je zavlekel v večer.

Naslednje jutro je bilo kar težko spokati in nadaljevati pot. Z lahkoto bi še obtičala tam nekaj dni in raziskovala griče in doline Goričkega. Pa sva jo mahnila do Cankove in pot nadaljevala po Avstriji. Obrnila sva se proti domu.

Soba za posedanje (vir: www.dzaboka-gruska.eu)
Vhod v apartma Džaboka, z razgledom, ki sega preko naših meja (vir: www.dzaboka-gruska.eu)
Dvorišče (vir: www.dzaboka-gruska.eu)

Če boste kdaj pohajkovali po Goričkem, se le ustavite tam za dan ali dva, teden... Ne bo vam žal.

ponedeljek, 12. avgust 2013

Minimalizem

Na motorju ni veliko prostora za prtljago. Seveda obstajajo stranski kovčki, kamor lahko stlačiš vraga in pol, ampak midva tega razkošja še nimava. S seboj sem vzela samo najnujnejše za oblečt, oprema za kampiranje je zreducirana na minimum. Po kar nekaj letih se je najino bivanje spet preselilo na tla. Spalka je bila dnevna soba, kavč, jedilnica, gretje v hladnem jutru. Z žabje perspektive je bil opazen tudi masten madež na motorju. Olje pušča! Po hitrem pregledu le ni bilo tako hudo, ampak za ziher sva šla vseeno v lov za dodatno plastenko. Na recepciji kampa so nama razložili kje bi lahko kupila motorno olje. Pred mostom levo, potem pa desno in še enkrat takoj desno...

Seveda sem gledala samo oznake trgovin v daljavi in ko sem zagledala tapravo, sem potrepljala dragega po desni rami. Juhej, to je to. Razjahala sva in že slačila topla oblačila. Poleg prikolesari policist. Sem ga že hotela pobarat, če je tudi njemu kaj vroče.

"Vozniško in prometno prosim," je bil uraden.
Seveda je bilo treba spraznit vso šaro na kovčku, medtem pa je razlagal, da ne bi smela desno tam kjer sva šla midva. Ojej, prometni znak sva oba spregledala. Z več sreče kot pameti sva jo odnesla samo z opozorilom. Juhej!

Goričko naju je čakalo, v turnu je bilo poldne in nisva več hotela zgubljati časa.

Dobrovnik, Kobilje, Prosenjakovci, dvojezične table. Ko sem na zemljevidu ravno iskala vasico skozi katero sva se peljala, se mi posmeje madžarsko ime Kisfalu. Ki s falu? No, nič nisva falila, vse je bilo prav.

Ustavila sva se v vasi pri tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Majico sem imela premočeno za ožet. Hitro sva se odločila, da ne bova pešačila do točke, kjer se tri meje dejansko srečajo. Bilo je čisto prevroče za najina oblačila.

Malo pred Kuzmo naju zopet ustavi policijska kontrola. Ježešna, spet bi bilo treba vse raztovorit, nakar se naju policista usmilita, ko sva povedala, da sva imela ravno v Lendavi kontrolo. Dobila sva par dobrih namigov za nadaljevanje poti.

Kratek postanek še v gradu v Gradu (Gornja Lendava menda nekoč), nato pa spust v vas Kruplivnik, kjer sva našla sanjski apartma v hiši Džaboka in gruške.

Zamislila sva si, da bi se ustavila nekje na Goričkem, se dobro najedla, popila kakšno domače vince in se zaklepetala pozno v noč. In tako nekako se je tudi odvilo. V češnjevem apartmaju sva slekla sauna oblačila, nadela temperaturi prijaznejše cunjice in šla po nasvet k lastnici kje bi lahko kaj domačega pojedla in popila. No s pijačo nama je že ona postregla, potem pa naju je napotila še v tapravo gostilno. Ampak ta gostilna je bila kilometer in še nekaj nižje dol po cesti. Midva bi pa tudi kakšen glaž vina popila. Tak pa potem ne moreš na motor... Pa nama je posodila bicikle. No, po pravilih tudi na bicikle ne moreš alkoholno prestrašen.

Jedla sva dodole in bograč in pila špric. Ose so nama hotele pojest kočerjo (kosilo + večerjo). Predenj bi špric preveč stopil v glavo, sva raje odkolesarila nazaj k džabokam in gruškam. Po poti je bila priročno na vrhu klanca tudi gostilna...

Kuhinja v najinem apartmaju Črešnje. Preprosto sanjsko.

nedelja, 11. avgust 2013

Smer Goričko

En dopust brez otrok nam staršem menda pripada enkrat letno. Tudi precej potrebno je.
V petek sva otroka zaupala noni in svakinji, v nedeljo sva spokala in...

... vžgala motor. No, jaz sem samo sopotnica. Nisem kaj dosti vžigala. Sem se pa zelo udobno namestila in se prijetno vživela v ovinke.

Že nekaj let si obljubljava skrajni vzhod naše države. Nihče od naju še ni bil tam, kar je pravzaprav zelo grdo. Pri vseh teh letih!

Pot sva začela preko Podbrda, Soriške planine v bohinjski kot in proti Bledu. Na Bledu sva se ofrišala (osvežila) v jezeru, najedla in pot nadaljevala proti Ljubljani. Moja mama naju je že zelo nestrpno čakala in nisva več delala ovinkov.

Po prespani noči sva prek Javorja in Besnice krenila proti Litiji. Verjetno prastara pot od Ljubljane proti Štajerski, ki jo poznajo v glavnem kolesarji. Začudena nad dejstvom, da sem večino mladosti preživela tam, okolice pa niti nisem raziskala, sem bila seveda očarana nad hribčki in dolinami.

Šele pri Trbovljah nekje sem dojela, da naju Sava spremlja že skorajda od njenega začetka. V Hrastniku sva se poslovila od nje. Laško je zbudil prijeten spomin na kratek dopust pred mnogimi leti.

Majhna je ta naša deželica. Nisva se še prav dolgo vozila, ko sva že šibala mimo Zreč in malo pred Mariborom krenila proti Ptuju. Ura je bila neugodna za postanke pri prijateljih, saj so vsi po službah, midva pa dopustniško, brez skrbi, z željo priti do Prekmurja.

Suša je dobro osušila rastline. Jablane so žalostno osušene upogibale veje, koruza je proti nebu žejno stegovala svoje sulice. Že na Gorenjskem je bilo hudo, tu pa še huje.

V gostilni v Podgorcih sva se okrepčala s cigansko pečenko. Tu se je začel moj z mesom bogati dopust. Nisem vegetarianka, ampak po dveh šniclih na teden čisto dobro funkcioniram. Tu sem to presegla že pri prvem kosilu. Nič mi ni bilo hudega.

Ne bom naštevala vseh vasi, ki sva jih prevozila, ker bo postalo dolgočasno. Všeč so mi bile Ljutomerske gorice, na glažu vina se nisva ustavljala. Vriskala sva na mostu čez Muro, ugotovila, da za kopanje ne bo primerna in da si kampirati želiva na nekem za to urejenem prostoru. Pri skoraj 40 stopinjah, v bundi in hlačah se potiš. Pot ti teče po udih in tuš potem še kako paše. Nekako naju je odpeljalo v Terme Lendava na namakanje v vodi z vonjem po nafti. Po bencinskih hlapih še nekaj naftnih :).

Terme Lendava, kamp Lipa