Čebelnjak

Odkar sem mama so risanke še bolj pogosto na sporedu. Ugotavljam, da so še vedno poučne in nekatere misli s pridom uporabljam. Ta je iz Kung fu pande:

"Naključij ni. Vse je usoda."

Oče me že dolgo nagovarja, da bi imela nekaj panjev s čebelami. Nekako sem se uspela izvleči z izgovorom, da pri hiši ne želim čebel. In potem se zgodi popoldanska debata s prijatelji in z možem najameva čebelnjak.

Čebelnjak je par let zapuščen in obeta kar nekaj dela predenj bo v njem brenčalo. Ko smo očetu sporočili veselo novico, je skorajda v trenutku pripravil tri družine. Na vrat na nos je hotel tri AŽ panje primerne za vselitev. Ne vem če sem že kdaj omenila, da je med nami 100 kilometrov ovinkaste ceste? Dve težavi dva izziva. Pripraviti panje in čimprej pripeljati v Ljubljano.

Včeraj sem pripeljala panje in skupaj z očetom sva jih razkužila, kupila satnice in mrežo za vratca. Ostalo bo dokončal sam. Potem bodo en mesec čebelice v novih panjih, nato jih bomo iz LJUBljane preselili nad LJUBinj. Z veliko LJUBezni.

Prvih panjev še nisem uspela porisati. Se je preveč mudilo. Ma za vse ostale si bom vzela čas. Obljubim. Sama sebi. Pri pesjanarjih je že padla ideja za motive.

Mi ne potrebujemo morja

Ker imamo skoraj pred vrati Sočo. Nedeljsko popoldne smo izkoristili za letošnji krstni veslaški podvig po jezeru. Na zeleno puščico smo naložili naš zmajast kanu in se zapeljali do Soče. Kanu je dal malčku še manjši videz, ampak naš malček ima vse kar imajo veliki in je zmogel tudi ta tovor. Pod Prapetnim smo zmajasti kanu spustili v vodo, se nagnetli vsi štirje vanj in s tatijem sva počasi zaveslala. Pomagal je tudi Jaka, Sara pa je dobila častni naziv kapitanke. Mislim, da ji je zelo godilo, da je bila glavna in da ji ni bilo treba delati.

Voda je še precej mrzla. Otrok to ni ustavilo, da sta pomakala prstke, mene je pa ob vsakem parkiranju kar zabolelo v gležnje. Staram se :).

Občudovali smo skalni previs nad galerijo in pod nam domačo Senico, videli dva galeba in se spraševali, če morda gnezdita v tistih skalah. Ribič je pred nami ujel ribo. Srečali smo tudi ladjo Lucijo in po mornarsko smo se pozdravili. Mi z vesli v zrak oni z glasnim pozdravom. Potem smo razglabljali kako bi na kanu pritrdili glasno trobljo. Na koncu smo ugotovili, da smo mi dovolj glasni. V ožini, kjer so bile nekoč davno tega brzice, smo se pozdravili s turisti in odveslali dalje po jezeru v pritok Idrijce. Tam smo zavzeli majhen otoček Taka Tuka in si naredili piknik.

Po pikniku smo poskušali še višje po Idrijci, vendar sva z glavnim veslačem ugotovila, da naše riti še niso pripravljene za dolgo veslanje in smo se obrnili.

Med skalami je odmevalo ptičje petje, prekinil ga je občasni ropot ob premikanju vlakov. Bližal se je večer in temperatura je počasi začela padati.

Ustavili smo se še na peščeni plaži nasproti galerije, kjer sta se otroka lovila z žužki katerih ime sem pozabila. Naredila grad ali dva, nato smo jo mahnili proti avtu.

Vode imamo sicer res dovolj, pa tudi malih otočkov, ampak na morje bomo vseeno šli. Do takrat in potem pa čimvečkrat k našim čudovitim rekam.

Če potrebujete idejo za izlet, dobrodošli v naš raj :)

Zeliščni vrt

Pred časom sem povabila v hišo, pa je današnji dan tako lep, da bomo poklepetali kar zunaj.
Glavni vhod v hišo je bil dolgo stranski vhod. Vsi smo vstopali v hišo skozi vrata na terasi, glavni vhod je bil skorajda samo za poštarja in zavarovalniškega agenta. Potem sva malce prestavila ograjo, jaz pa sem si dala duška z zelišči ob potki v hišo. (Pred tem je bilo nujno na streho namestiti tudi snegobrane, ker mi je sicer sneg vsako zimo popeštal kar sem se čez poletje trudila.)
Zelišča in kamni so me tako prevzela, da sem se pred kratkim lotila še druge strani poti. No, pa naj nadaljujejo fotografije.

Toliko idej, pa tako malo časa

Še bolj realno napisano bi bilo: toliko idej, pa toliko porabljenega časa za njih uresničitev.

Potem, ko sem že z malo obupa v srcu reševala kar se je rešiti dalo, je prišel teden, ko so naročila kar padala. Kot dežne kaplje zunaj.
Nisem še vsega končala. Vesela sem, da je gneča na moji mizi, ker v taki situaciji najbolje delam. Največ idej dobim, ko me čas priganja. Noro a?

En pravljičen vikend nam želim.