Dopust, vzgoja in veliko ljubezni

Tale dopust sem potrebovala tako zelo, da to šele zdaj dojemam, ko sem tu.
Šolsko leto smo zaključili z mešanimi občutki. Nočem kritizirati, hvaliti ne smem pretirano. Zadovoljna sem pa vseeno.
Otroci rastejo, pričakovanja so velika, jaz pa si predvsem želim, da bi jima znala dovoliti, da ostaneta to kar sta. Vsak človek je nekaj posebnega in naj tako ostane. Ne želim si modela iz kalupa.

Vsake toliko preberem spodbudno besedilo strokovnjaka, ki razmišlja podobno kot jaz.
Verjamem v to, da bom s sodelovanjem znala razbrati njune želje in sposobnosti.

Boža me topla morska sapa, vsake toliko se grem skopat, sončit se ne maram. Žarkom se prepustim samo toliko, da pregrejejo kosti, potem se umaknem. Mala mi s kemičnim riše tatuje, ki izginejo ko odplavam do belih kroglic, ki omejujejo plavalno območje. In potem dobim novo sliko na ramo. Uživam. Neizmerno.

Polnim baterije in uživam s svojo družino. Komaj čakam, da se nam pridruži še Julija.

Želim si, da bi tudi ona uživala v naši družbi. Želim si, da bi bili vsaj malo tudi mi njena družina. Mogoče se mi pa želja uresniči. Želim si zelo.

Lep pozdrav z morja.

Otročje

Jaz sem malo dete.
Rišem živali take male,
kjer vsaka svojo zgodbo plete,
kjer vse bi se samo igrale.

Veveričke

V iskanju sreče

Po dolgem času sem bila med svojimi. Neomejeno smo tolkli ljubljanščino z dolenjskim prizvokom. Naklepetali smo se o svojih dosežkih, o dosežkih naših otrok, cartali najmlajšo sorodnico in jedli meso z žara. Tudi popili smo kar precej.
Igrala sem ragbi v ekipi s še štirimi fanti proti trem očetom. Njihova absolutna prednost je bila kilaža. Njihova obramba je bila nepremagljiva, napad je bil strah vzbujajoč. Nekajkrat sem se ustavila, da sem uskladila dihanje, srčni utrip in zvočne signale sotrpinom v ekipi.

Kot že velikokrat, sem tudi tokrat ugotovila, da nekateri ne bodo nikoli zadovoljni s tem kar imajo, srečni v tem kar jih obkroža, vedno bodo svoje frustracije skušali izživeti skozi druge.

Malo sem bila razočarana, ker po vseh teh letih še vedno slepo zaupam, povem preveč in preveč odprem srce. Malo me je prizadelo, da ljudje verjamejo samo v slabo, da jih stiskajo predsodki, da ne znajo razmišljati s svojo glavo, prisluhniti svojemu srcu.

Nabrala sem cvetje s spomladanskega travnika, ga položila v vazo na grobu. V mislih sem si naslikala njen obraz in ji rekla, da jo pogrešam. Sinu sem pokazala še drugi grob, kjer počivata stara mama in stari ata. Populila sem plevel, ki ju je zaraščal. Izračunala sem, da sem bila le eno leto starejša od sina, ko je umrl stari ata. Ne spomnim se ga več. Niti enega dogodka se ne morem spomniti, da bi bil on v kadru. Se tudi moj sin ne bo spomnil svoje tete, ko bo velik?

Domov sem odšla srečna. Ker sem videla svoje drage sorodnike, ker sem jaz drugačna in ker sem jaz našla svoj raj.

Družinske vezi

Bila sem majhna deklica, imela sem starejšo sestro. Naprimer ko sem bila jaz prvošolka, je ona štela sedemnajst let. Občudovala sem jo. Bila je lepa, postavna, lepo se je oblačila in vedno je bila naličena. Počela je kar je hotela. Želela sem si, da bi ji bila vsaj malo podobna.
Leta so minevala, jaz sem tiho in brez težav napredovala v šoli, ona je burno živela svojo mladost. Bila je tako strašansko kul. Bila sem vesela, če mi je kdaj namenila kanček pozornosti. Za rojstni dan me je peljala v kino in na pico. Pica mi ni bila prav nič všeč, ampak lepo je bilo biti z njo.
Najlepši del najine skupne mladosti se mi je zdel, ko sem bila srednješolka. Kadar sem imela pouk popoldne, sva skupaj kaj skuhali in klepetali. Takrat sem se bolj malo učila.
Potem se je odselila, jaz sem šla študirat. Vsake toliko sva še vseeno modrovali o bistvu življenja, a najina vidika sta se vedno bolj razhajala. Jaz s svojimi željami o redni službi, hiški, možu in družini, ona o brezskrbnem življenju s kakšnim bogatim sponzorjem.
Misel na urejeno življenje z enakim ritmom vsak dan jo je dušila. Meni se je tako življenje zdelo varno.

Pred kratkim sem doživela prizor, vez, ki me je spomnila na mojo vez. Moja petletna hči in njena štirinajstletna sestrična. Sestrična lepa, postavna, z nalakiranimi nohti, ličili. Občudovanje, veselje ob snidenju. Njuno ličenje, skupno ustvarjanje. Mala mi zvečer ni pustila umiti obraza, ker bi šle bleščice dol.

Včeraj sem postala na teden dni starem grobu. Še vedno ne morem verjeti, da je ne bom nikoli več videla. Da ne bom nikoli več slišala njenega modrovanja o brezveznosti mojega življenja, njenih nasvetov o vzgoji, njenih idej, ki bi jih lahko skupaj uresničili. Tako zelo jo pogrešam, da boli. Kot bi imela v prsih ogromen balon, ki noče počit. Vsake toliko se napihne, pa malo spusti, pa spet napihne.

Razmišljam o veliki skrbi, ki jo je pustila za seboj. O najstnici, ki tako kot ona pred toliko leti, zajema mladost z veliko žlico. O najstnici, ki ji je tako zelo podobna, da imam občutek kot bi bila sestra še živa.
In razmišljam o svoji hčeri, ki mi je zjutraj rekla:
"Jaz sem bolj pametna kot ti."

Otroci so vedno bolj pametni kot starši. Ko imajo štirinajst let so bolj pametni od vseh. Ampak še vedno potrebujejo družinsko vez, brlog kamor se lahko vrnejo, ko jim je hudo, ko so lačni, ko potrebujejo nove hlače, čevlje.

Pot u obzorje

Pripravljala sem se na to pot kot bolan srat. Eh, tako se reče. Ne bom se opravičevala zaradi grde besede. Hotela sem iti pred novim letom, pa je sklopka zaštrajkala. Potem je vmes prišla bolnišnica, včeraj so se končno planeti pravilno poravnali in privoščila sem si dopust. Za pot na morje. V vasico nad Dragonjo, na obisk k meni ljubi osebi.
Vesela sem, da sva se videli, objeli, se nasmejali, naklepetali, potočili solzo ali dve.

Ob sončnem zahodu sem se odpravila domov. Nerada vozim ponoči. Odvadila sem se.
Fasciniral me je potop oranžne krogle za griče nad Istro. Eksplozija žarečih barv. Odplavala sem v tiste čase pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti. Do sončnih zahodov v Ljubljani. Tudi tam se žareča krogla impozantno potopi za blok nasproti kuhinje in dnevne sobe. Za trenutek sem obžalovala, da ne nosim fotoaparata s seboj. Toda tudi samo doživetje zadnjih minut dneva veliko šteje. Ko sem se spuščala proti Dragonji, me je bleščeča svetloba slepila. Šele ko sem vstopila v senco, sem lahko misli usmerila na cesto.

Spomini mi niso dali miru. Zavestno sem jih poskušala priklicati čimveč, v čimboljši resoluciji. Najinih. Samo pozitivnih. Ko sva kuhali špagete karbonaro kadar sem imela šolo popoldan. Pa ko me je za pusta našemila v svoje cunje. Jahalne hlače, z razkorakom pri kolenih. Take, ki se zopet nosijo. Takrat sem imela kakih deset let.

Na radiu so razglasili rezultat volitev v Državnem zboru. Bila sem jezna. Na sralce, ki se že dvajset let valjajo po DZ-ju in ne naredijo kar bi morali. Plačo bi jim ukinila. Ali pa znižala na minimum. In dodala kategorijo plačila po uspešnosti. Naj se malo potrudijo za cvenk, ki jim pripada. Bila sem jezna, da sem svoj glas zaupala nekomu, ki ga ne zasluži. Da sem spet slepo verjela, da lahko kaj spremenim, če grem volit.

Potem sem zapeljala na italijansko avtocesto. Gneča na cesti je misli preusmerila na številne kamione, na omejitev hitrosti, na dogajanje spredaj in zadaj. Italijani imajo pa še večje sranje kot mi. Politično, gospodarsko. In gnečo na cesti.

Bližje ko sem bila Soči, bolj sem mislila na obveznosti, ki me čakajo doma. Me je kdo pogrešal? Bi morala kaj nujnega narediti, pa nisem? Vrnila sem se ravno pravi čas. V miru sem popila čaj, potem smo zagnali ritual za odhod v posteljo.

Umirjanje. Ustaljen ritem. Vse po starem. Objemi, otroški poljubi, pravljice. Varnost. Rada sem doma. In verjamem u vile. In Petra Pana. Želim si, da bi šla še vila zdravja na obisk tja kot jaz.

Mi ne potrebujemo morja

Ker imamo skoraj pred vrati Sočo. Nedeljsko popoldne smo izkoristili za letošnji krstni veslaški podvig po jezeru. Na zeleno puščico smo naložili naš zmajast kanu in se zapeljali do Soče. Kanu je dal malčku še manjši videz, ampak naš malček ima vse kar imajo veliki in je zmogel tudi ta tovor. Pod Prapetnim smo zmajasti kanu spustili v vodo, se nagnetli vsi štirje vanj in s tatijem sva počasi zaveslala. Pomagal je tudi Jaka, Sara pa je dobila častni naziv kapitanke. Mislim, da ji je zelo godilo, da je bila glavna in da ji ni bilo treba delati.

Voda je še precej mrzla. Otrok to ni ustavilo, da sta pomakala prstke, mene je pa ob vsakem parkiranju kar zabolelo v gležnje. Staram se :).

Občudovali smo skalni previs nad galerijo in pod nam domačo Senico, videli dva galeba in se spraševali, če morda gnezdita v tistih skalah. Ribič je pred nami ujel ribo. Srečali smo tudi ladjo Lucijo in po mornarsko smo se pozdravili. Mi z vesli v zrak oni z glasnim pozdravom. Potem smo razglabljali kako bi na kanu pritrdili glasno trobljo. Na koncu smo ugotovili, da smo mi dovolj glasni. V ožini, kjer so bile nekoč davno tega brzice, smo se pozdravili s turisti in odveslali dalje po jezeru v pritok Idrijce. Tam smo zavzeli majhen otoček Taka Tuka in si naredili piknik.

Po pikniku smo poskušali še višje po Idrijci, vendar sva z glavnim veslačem ugotovila, da naše riti še niso pripravljene za dolgo veslanje in smo se obrnili.

Med skalami je odmevalo ptičje petje, prekinil ga je občasni ropot ob premikanju vlakov. Bližal se je večer in temperatura je počasi začela padati.

Ustavili smo se še na peščeni plaži nasproti galerije, kjer sta se otroka lovila z žužki katerih ime sem pozabila. Naredila grad ali dva, nato smo jo mahnili proti avtu.

Vode imamo sicer res dovolj, pa tudi malih otočkov, ampak na morje bomo vseeno šli. Do takrat in potem pa čimvečkrat k našim čudovitim rekam.

Če potrebujete idejo za izlet, dobrodošli v naš raj :)