Pripravljala sem se na to pot kot bolan srat. Eh, tako se reče. Ne bom se opravičevala zaradi grde besede. Hotela sem iti pred novim letom, pa je sklopka zaštrajkala. Potem je vmes prišla bolnišnica, včeraj so se končno planeti pravilno poravnali in privoščila sem si dopust. Za pot na morje. V vasico nad Dragonjo, na obisk k meni ljubi osebi.
Vesela sem, da sva se videli, objeli, se nasmejali, naklepetali, potočili solzo ali dve.
Ob sončnem zahodu sem se odpravila domov. Nerada vozim ponoči. Odvadila sem se.
Fasciniral me je potop oranžne krogle za griče nad Istro. Eksplozija žarečih barv. Odplavala sem v tiste čase pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti. Do sončnih zahodov v Ljubljani. Tudi tam se žareča krogla impozantno potopi za blok nasproti kuhinje in dnevne sobe. Za trenutek sem obžalovala, da ne nosim fotoaparata s seboj. Toda tudi samo doživetje zadnjih minut dneva veliko šteje. Ko sem se spuščala proti Dragonji, me je bleščeča svetloba slepila. Šele ko sem vstopila v senco, sem lahko misli usmerila na cesto.
Spomini mi niso dali miru. Zavestno sem jih poskušala priklicati čimveč, v čimboljši resoluciji. Najinih. Samo pozitivnih. Ko sva kuhali špagete karbonaro kadar sem imela šolo popoldan. Pa ko me je za pusta našemila v svoje cunje. Jahalne hlače, z razkorakom pri kolenih. Take, ki se zopet nosijo. Takrat sem imela kakih deset let.
Na radiu so razglasili rezultat volitev v Državnem zboru. Bila sem jezna. Na sralce, ki se že dvajset let valjajo po DZ-ju in ne naredijo kar bi morali. Plačo bi jim ukinila. Ali pa znižala na minimum. In dodala kategorijo plačila po uspešnosti. Naj se malo potrudijo za cvenk, ki jim pripada. Bila sem jezna, da sem svoj glas zaupala nekomu, ki ga ne zasluži. Da sem spet slepo verjela, da lahko kaj spremenim, če grem volit.
Potem sem zapeljala na italijansko avtocesto. Gneča na cesti je misli preusmerila na številne kamione, na omejitev hitrosti, na dogajanje spredaj in zadaj. Italijani imajo pa še večje sranje kot mi. Politično, gospodarsko. In gnečo na cesti.
Bližje ko sem bila Soči, bolj sem mislila na obveznosti, ki me čakajo doma. Me je kdo pogrešal? Bi morala kaj nujnega narediti, pa nisem? Vrnila sem se ravno pravi čas. V miru sem popila čaj, potem smo zagnali ritual za odhod v posteljo.
Umirjanje. Ustaljen ritem. Vse po starem. Objemi, otroški poljubi, pravljice. Varnost. Rada sem doma. In verjamem u vile. In Petra Pana. Želim si, da bi šla še vila zdravja na obisk tja kot jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar