U meni je...

Bila sem opozorjena na tole stanje.
"Ko bo euforija minila, boš začutila melanholijo. Naročila se ne bodo več gnetla, denarja ne bo, ti pa ne boš vedela kaj početi."
In res. Stvari so se malce umirile, na koledarju imam samo dve naročili, račun popolnoma izpraznjen, nekaj neplačanih položnic in kmalu bomo petnajstega. Kar pomeni, da ne bom dobila, temveč bom morala plačati prispevke, nekaj novih položnic... Mnjaaa.

Zunaj piha burja, zdi se mi, da je odpihnila vso energijo z mene, o snegu ne duha ne sluha. Pri poročilih spremljam obilne količine belega veselja, pri nas pa se praši le prah. Še trobentice so zlezle nazaj v zemljo. Torej nimam zimskega občutka, pa je vseeno mraz.
Pomlad me daje, ker sem pač tako bitje, da me daje, pa če je res pomlad, ali pa samo poletje, jesen, zima.

Ko razmišljam katero barvo iztisnit na paleto, podzavestno pograbim modro in rumeno in začnem mešati. In rišem deklice v kratkih krilcih, pa zeleno travo, rožice, trobentice.

Počasi rišem pomlad.

V meni je pomlad. Vse leto. In četudi me trenutno daje neko brezvoljno, melanholično in prašno stanje, me daje zelenilo.
Sejem paradižnike in paprike in čakam, da vzkali. Ko bo vzkalilo, bom vriskala. Celo poletje bom sušila in v olivno olje vlagala paradižnike. Čisto moje.
Dokler je zunaj prašno in vetrovno bom risala pomlad.
Zimo sem risala decembra, zmanjkuje mi bele barve.