Čebelice pa kar spijo

Po dolgem času je res čudovit dan. Brez vetra, sončno, toplo. Na hitro sem si naredila odmor, vzela povodec in Lučko in jo mahnila do čebelnjaka. Po najdaljši poti seveda. Upala sem na sledi življenja v čebelnjaku, vendar me vedno bolj skrbi, da je bila zadnja jesen zanje prehuda. Invazija os, predolgo je bilo toplo, verjetno so že takrat porabile večino hrane. Kdo bi vedel. Premalo se še spoznam na posel, da bi pravočasno zaznala težave.
Iz enega od štirih panjev je zletela čebela. Našla sem polno mrtvih, kar je sicer normalno, še bolj vesela pa bi bila, če bi se prišle malo pretegnit na toplo sonce.
Škoda. Bo treba na kakšno izobraževanje.
Ampak sprehod je bil pa vseeno lep.