Otroške sobice

Prav pogrešam že pisan svet okrog sebe. Saj ne da ne maram snega. Nasprotno. Zelo rada ga imam. Živopisan svet zato narišem.
Pohištvo v otroških sobicah se mi zdi najlepše v čimbolj nevtralnih tonih, zelo rada pa na stene obesim živopisan pravljični svet.

 

 

 

Vaška idila

Te zanima kako zgleda vaška idila? Kmetska slika...

Zjutraj sem hitela kidat okrog avta, napadla precej zasnežen klanec z lopato, potem zaokroži vest, da prihaja sosed s traktorjem in plugom. Juhej!

Otroka sem našemila, peljala v šolo, srečala prijateljice, si privoščila kavo s krofom, mimogrede pokasirala soude (money, money) za pletene nogavice...

Potem. Skidala stezico okrog hiše, sem pa tja kakšna beseda o tem kakšen je sneg. Sem se lotila kidat, predenj se ojuži, predenj postane težak. Nočem biti preveč mišičasta. Pa pride sosed.
"Prid, prid, zdej smo ga pa zaslužil."
In zavijem v vhod poleg našega.
"Katerega bomo? Salbia?"
Zeleno žganje, skorajda s kupčkom natočeno. Zraven ponudi posušene kakije. Ogrete mišice, ne preveč poln želodec. Že prvega čutim v možganih, predenj se utegnem spuntat, mi natoči drugega...

Zavem se, da me v delavnici čaka polno dela. Sredi debate se nekako izvijem in odhitim domov. Čutim prijetno brenčanje v glavi. Bom sploh lahko še kaj naredila? Eh, na mizi kosi blaga, ki čakajo rezanje, pa dilce za pobrusit...
Ja, zaljubljena sem v tole "mojo" vasico. Še vedno je moj raj, čeprav se vsi čudijo kaj vidim tu, jaz Ljubljančanka.

In pa zmenila sem se za frišna jajca, pa oranje spomladi. Vse ob žganju in posušenih kakijih. Ljubim moje življenje. S preveč promili v riti. Juhej!

Ljubinj, moj raj.