Šolsko leto smo zaključili z mešanimi občutki. Nočem kritizirati, hvaliti ne smem pretirano. Zadovoljna sem pa vseeno.
Otroci rastejo, pričakovanja so velika, jaz pa si predvsem želim, da bi jima znala dovoliti, da ostaneta to kar sta. Vsak človek je nekaj posebnega in naj tako ostane. Ne želim si modela iz kalupa.
Vsake toliko preberem spodbudno besedilo strokovnjaka, ki razmišlja podobno kot jaz.
Verjamem v to, da bom s sodelovanjem znala razbrati njune želje in sposobnosti.
Boža me topla morska sapa, vsake toliko se grem skopat, sončit se ne maram. Žarkom se prepustim samo toliko, da pregrejejo kosti, potem se umaknem. Mala mi s kemičnim riše tatuje, ki izginejo ko odplavam do belih kroglic, ki omejujejo plavalno območje. In potem dobim novo sliko na ramo. Uživam. Neizmerno.
Polnim baterije in uživam s svojo družino. Komaj čakam, da se nam pridruži še Julija.
Želim si, da bi tudi ona uživala v naši družbi. Želim si, da bi bili vsaj malo tudi mi njena družina. Mogoče se mi pa želja uresniči. Želim si zelo.
Lep pozdrav z morja.
Saj bo :) Ob pravem času bo tudi Julija sprejema vse to, kar ji želiš dati.
OdgovoriIzbrišiNajtežje je imet otroke in hkrati najlepše :) Nima smisla premišljevat, če si dovolj dober.. bolje je pač dat vse od sebe, potem pa bo, kar bo :) Kot da nalepka posebne potrebe ne bi bila dovolj, smo zdaj dobili na obisk teto puberteto.. juhej.. ampak nekako bo že. Če so vsi, bomo tudi mi preživeli :)
Uživaj na dopustu, tudi moj se je začel in komaj sem ga čakala.