Kot mačka tiho stopam. Pa potihne. Nasmehnem se sama sebi.
"Blede se ti."
Sedem na klopco, zamižim in se predajam sončnemu žarku, ki je predrl siv oblak. Trenutke tišine prekine že slišani ropot.
Odločim se, da zadevi pridem do dna. Zopet čisto potiho vstanem, kot mačka neslišno stopam po košnje potrebni travi. Še dobro, da je tako razmočena, da se neslišno vda pod mojimi koraki.
Obilno deževje dobro dene solati, saj jo je v izobilju. Krompir je že rahlo ožgan, vlaga mu škodi. Razmišljam o tem, da bi bilo res dobro, če neha deževati in temperature dosežejo pozno pomladanske.
Hrup prekine razmišljanje. Prispem do vrta. Počepnem. Hrup ne pojenja. Rokovski ritmi se slišijo iz notranjosti. Približam glavo zemlji in potisnem prst v razmočeno grudo.
Potem se zgodi. Luknjica se potrese, ven pokuka miš mokra kot kaplja, blatna od brkov do krempeljcev.
"Kizej stara?! A prideš not? Jemama Rock Otočec!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar