Po dolgem času sem bila med svojimi. Neomejeno smo tolkli ljubljanščino z dolenjskim prizvokom. Naklepetali smo se o svojih dosežkih, o dosežkih naših otrok, cartali najmlajšo sorodnico in jedli meso z žara. Tudi popili smo kar precej.
Igrala sem ragbi v ekipi s še štirimi fanti proti trem očetom. Njihova absolutna prednost je bila kilaža. Njihova obramba je bila nepremagljiva, napad je bil strah vzbujajoč. Nekajkrat sem se ustavila, da sem uskladila dihanje, srčni utrip in zvočne signale sotrpinom v ekipi.
Kot že velikokrat, sem tudi tokrat ugotovila, da nekateri ne bodo nikoli zadovoljni s tem kar imajo, srečni v tem kar jih obkroža, vedno bodo svoje frustracije skušali izživeti skozi druge.
Malo sem bila razočarana, ker po vseh teh letih še vedno slepo zaupam, povem preveč in preveč odprem srce. Malo me je prizadelo, da ljudje verjamejo samo v slabo, da jih stiskajo predsodki, da ne znajo razmišljati s svojo glavo, prisluhniti svojemu srcu.
Nabrala sem cvetje s spomladanskega travnika, ga položila v vazo na grobu. V mislih sem si naslikala njen obraz in ji rekla, da jo pogrešam. Sinu sem pokazala še drugi grob, kjer počivata stara mama in stari ata. Populila sem plevel, ki ju je zaraščal. Izračunala sem, da sem bila le eno leto starejša od sina, ko je umrl stari ata. Ne spomnim se ga več. Niti enega dogodka se ne morem spomniti, da bi bil on v kadru. Se tudi moj sin ne bo spomnil svoje tete, ko bo velik?
Domov sem odšla srečna. Ker sem videla svoje drage sorodnike, ker sem jaz drugačna in ker sem jaz našla svoj raj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar