Tri črtice

Bila sem še v osnovni šoli, zaljubljena pubertetnica, s predstavami o prihodnosti. S sošolkami smo iz stisnjene pesti razbirale koliko otrok bomo imele. Prva samo z eno črtico za enega otroka, druga dva, meni se še zdaj prav lepo izrišejo tri črtice. In tako sem od nekdaj verjela, da bom imela tri otroke.

Po drugem otroku sem odločno obljubila, da je to to in da jaz nimam več živcev ali telesa še za enega. To je to. Tako nam je lepo.
Ampak tri črtice so le tri črtice. Pa ne mislit, da me je prijela kakšna želja po dojenčku. Daleč od tega. Še vedno sem trdno prepričana, da nam je zdaj najlepše.

Tri črtice me pa le dajejo. Že dva meseca razmišljam le o tem, da je postala moja draga nečakinja moja tretja črtica. Moja tretja skrb. Težka naloga je prevzeti skrb za štirinajstletnico, za katero sem poskrbela nekajkrat, ko je prišla na počitnice. Za najstnico, ki je pravzaprav niti ne poznam več. Jo imam pa neizmerno rada. Morda bo to kaj pomagalo.

Vse življenje se učimo. Jaz se bom učila kako biti ob njej, ko bo to hotela, čutiti biti tam, ko bo to potrebovala, pa ne bo povedala.

Življenje je kot rollercoaster (prevod je malce neustrezen - vlak smrti...); malo dol, pa gor, pa kakšen looping. Upam, da se zdaj dvigamo in da bo spust potem doživetje z metuljčki v trebuhu in ne padec na dno.



Vir: nolimitscoaster.com