Med bregovi teče reka

Zadnje čase sem vedno bolj filozofska. Situacijo v kateri smo se znašli, poskušam reševati na čimbolj realen, življenski način, a me odnaša. Resnica postaja vedno bolj zamegljena, jaz pa jo moram imeti ves čas pred seboj. Ne gre. Ob nalivu voda postane motna in ribe se skrijejo.

Mama mi rada reče, da sva na različnih bregovih. Ona vidi življenje s svoje plati, jaz s svoje. Pa vendar nisva na različnih bregovih. Ne midve. Ne, jaz sem že vse življenje reka, ki teče med dvema nasprotujočima si bregovoma. Jaz že celo življenje gradim mostove med dvema bregovoma. Nekoč sem bila Ljubljanica. Mirna, tiha, ob res obilnem nalivu sem malo pobesnela, pa šla hitro nazaj v strugo. Zdaj sem Soča. V svojem čudovitem ritmu. Obdajajo me barve, topli ljudje, diham gorski zrak. Gradim brvi in tečem v svojem ritmu dalje.

Soča. Iz časov, ko sem odkrila svoj raj :)

Naj se še tako trudim z mostovi, pride nekdo in jih poruši. Brvi zdržijo več. So majave, ampak ostajajo. Ne dovolijo pa preveč bremen.
In tako tečem proti morju in rišem obzorje. (In upam, da za seboj ne bom pustila žrtev.)

Moj mali ribič. (Krk 2006)