Mi ne potrebujemo morja

Ker imamo skoraj pred vrati Sočo. Nedeljsko popoldne smo izkoristili za letošnji krstni veslaški podvig po jezeru. Na zeleno puščico smo naložili naš zmajast kanu in se zapeljali do Soče. Kanu je dal malčku še manjši videz, ampak naš malček ima vse kar imajo veliki in je zmogel tudi ta tovor. Pod Prapetnim smo zmajasti kanu spustili v vodo, se nagnetli vsi štirje vanj in s tatijem sva počasi zaveslala. Pomagal je tudi Jaka, Sara pa je dobila častni naziv kapitanke. Mislim, da ji je zelo godilo, da je bila glavna in da ji ni bilo treba delati.

Voda je še precej mrzla. Otrok to ni ustavilo, da sta pomakala prstke, mene je pa ob vsakem parkiranju kar zabolelo v gležnje. Staram se :).

Občudovali smo skalni previs nad galerijo in pod nam domačo Senico, videli dva galeba in se spraševali, če morda gnezdita v tistih skalah. Ribič je pred nami ujel ribo. Srečali smo tudi ladjo Lucijo in po mornarsko smo se pozdravili. Mi z vesli v zrak oni z glasnim pozdravom. Potem smo razglabljali kako bi na kanu pritrdili glasno trobljo. Na koncu smo ugotovili, da smo mi dovolj glasni. V ožini, kjer so bile nekoč davno tega brzice, smo se pozdravili s turisti in odveslali dalje po jezeru v pritok Idrijce. Tam smo zavzeli majhen otoček Taka Tuka in si naredili piknik.

Po pikniku smo poskušali še višje po Idrijci, vendar sva z glavnim veslačem ugotovila, da naše riti še niso pripravljene za dolgo veslanje in smo se obrnili.

Med skalami je odmevalo ptičje petje, prekinil ga je občasni ropot ob premikanju vlakov. Bližal se je večer in temperatura je počasi začela padati.

Ustavili smo se še na peščeni plaži nasproti galerije, kjer sta se otroka lovila z žužki katerih ime sem pozabila. Naredila grad ali dva, nato smo jo mahnili proti avtu.

Vode imamo sicer res dovolj, pa tudi malih otočkov, ampak na morje bomo vseeno šli. Do takrat in potem pa čimvečkrat k našim čudovitim rekam.

Če potrebujete idejo za izlet, dobrodošli v naš raj :)