MlekARTza riše, šiva in uživa: Džaboka in Gruška

Nekje na poti do Kneže mi je padlo na pamet, da nisem vzela fotoaparata. Pa nisem hotela težit, ker itak ni bilo nikjer več prostora zanj. Kasneje mi je bilo žal, ker je bilo toliko detajlov, ki bi jih hotela shranit za vedno. En takih detajlov je tudi stoletna hiša z apartmaji Džaboka in Gruška.

Nekam v to ime bi bilo potrebno stisniti še Črešnjo. Midva sva namreč dobila češnjico na smetani in spala v pravljičnem apartmaju. Pravljični po stilu obnove stare štale. Nekaj takega kot si midva riševa v glavah za najino štalo. Nekaj kar sanjava že nekaj let, da bi naredila. Seveda bi bil najin malo bolj pisan, v mojem stilu in v lesu, v Sandijevem stilu.

Torej, v tem stoletnem nekoč hlevu, se nahajajo trije apartmaji. Džaboka, Gruška in Črešnja. Okusno opremljeno, domače, z lesom. Luč na stropu je kot bi bila napeljana direktno z elektro droga. Z vsemi podrobnostmi, stare fotografije na stenah, držala za toaletni papir ali brisače so pobrušene veje... Takoj se počutiš domače, pravljično, sanjsko.

In najpomembnejši pri vsem so ljudje, ki so ustvarili ta prijeten ambient. Sedeli smo in klepetali kot bi se poznali od nekdaj. Dveletnik, ki je naju je občasno potegnil v svojo igro, lastnica si je vzela čas in posedela z nama. Kasneje se je pridružil še oče in klepet se je zavlekel v večer.

Naslednje jutro je bilo kar težko spokati in nadaljevati pot. Z lahkoto bi še obtičala tam nekaj dni in raziskovala griče in doline Goričkega. Pa sva jo mahnila do Cankove in pot nadaljevala po Avstriji. Obrnila sva se proti domu.