Minimalizem

Na motorju ni veliko prostora za prtljago. Seveda obstajajo stranski kovčki, kamor lahko stlačiš vraga in pol, ampak midva tega razkošja še nimava. S seboj sem vzela samo najnujnejše za oblečt, oprema za kampiranje je zreducirana na minimum. Po kar nekaj letih se je najino bivanje spet preselilo na tla. Spalka je bila dnevna soba, kavč, jedilnica, gretje v hladnem jutru. Z žabje perspektive je bil opazen tudi masten madež na motorju. Olje pušča! Po hitrem pregledu le ni bilo tako hudo, ampak za ziher sva šla vseeno v lov za dodatno plastenko. Na recepciji kampa so nama razložili kje bi lahko kupila motorno olje. Pred mostom levo, potem pa desno in še enkrat takoj desno...

Seveda sem gledala samo oznake trgovin v daljavi in ko sem zagledala tapravo, sem potrepljala dragega po desni rami. Juhej, to je to. Razjahala sva in že slačila topla oblačila. Poleg prikolesari policist. Sem ga že hotela pobarat, če je tudi njemu kaj vroče.

"Vozniško in prometno prosim," je bil uraden.
Seveda je bilo treba spraznit vso šaro na kovčku, medtem pa je razlagal, da ne bi smela desno tam kjer sva šla midva. Ojej, prometni znak sva oba spregledala. Z več sreče kot pameti sva jo odnesla samo z opozorilom. Juhej!

Goričko naju je čakalo, v turnu je bilo poldne in nisva več hotela zgubljati časa.

Dobrovnik, Kobilje, Prosenjakovci, dvojezične table. Ko sem na zemljevidu ravno iskala vasico skozi katero sva se peljala, se mi posmeje madžarsko ime Kisfalu. Ki s falu? No, nič nisva falila, vse je bilo prav.

Ustavila sva se v vasi pri tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Majico sem imela premočeno za ožet. Hitro sva se odločila, da ne bova pešačila do točke, kjer se tri meje dejansko srečajo. Bilo je čisto prevroče za najina oblačila.

Malo pred Kuzmo naju zopet ustavi policijska kontrola. Ježešna, spet bi bilo treba vse raztovorit, nakar se naju policista usmilita, ko sva povedala, da sva imela ravno v Lendavi kontrolo. Dobila sva par dobrih namigov za nadaljevanje poti.

Kratek postanek še v gradu v Gradu (Gornja Lendava menda nekoč), nato pa spust v vas Kruplivnik, kjer sva našla sanjski apartma v hiši Džaboka in gruške.

Zamislila sva si, da bi se ustavila nekje na Goričkem, se dobro najedla, popila kakšno domače vince in se zaklepetala pozno v noč. In tako nekako se je tudi odvilo. V češnjevem apartmaju sva slekla sauna oblačila, nadela temperaturi prijaznejše cunjice in šla po nasvet k lastnici kje bi lahko kaj domačega pojedla in popila. No s pijačo nama je že ona postregla, potem pa naju je napotila še v tapravo gostilno. Ampak ta gostilna je bila kilometer in še nekaj nižje dol po cesti. Midva bi pa tudi kakšen glaž vina popila. Tak pa potem ne moreš na motor... Pa nama je posodila bicikle. No, po pravilih tudi na bicikle ne moreš alkoholno prestrašen.

Jedla sva dodole in bograč in pila špric. Ose so nama hotele pojest kočerjo (kosilo + večerjo). Predenj bi špric preveč stopil v glavo, sva raje odkolesarila nazaj k džabokam in gruškam. Po poti je bila priročno na vrhu klanca tudi gostilna...

Kuhinja v najinem apartmaju Črešnje. Preprosto sanjsko.