Decembrski bradači

Pisali smo pismo Miklavžu. Razpravljali kdo je sploh Miklavž in zakaj. Sara je risala, barvala in navdušeno razmišljala kaj bi imela, Jaka je pisal. Poslal je celo pozdrave za nonota. Če je svetnik, ga bo pa mogoče srečal... Malo me je presenetil, priznam.

Prav z ničemer ni dal vedeti, da je zdaj pa že prestar, da bi še verjel v te pravljice. Potem, ko smo dali pismi na kup, mi je prišepnil: "Sej veš, da ne verjamem več, ane?"
Dejstvo mi je olajšalo nakupovanje do te mere, da sva se lahko natančno pogovorila o želji. Bilo je pa tudi lepo, ko sta še oba verjela. Čarobnost pričakovanja nas je vse držala v prijetnem vzdušju.

Toda čarobnost pričakovanja ne mine, če ne verjameš v decembrske bradače! Čarobnost pričakovanja, presenečenje, druženje, vse to ostaja!

December se začne že v nedeljo, nekaj daril že imam, spisek še dopolnjujem in kmalu bom tudi tu, prav tu, na tem blogu začela decembrsko obdarovanje. Fajn ane?

Magdalence

Jaka je v avtu štimal glasbo. Ne vem kje je našel cede Letečih potepuhov iz časov, ko ga še ni bilo na svetu...
Sara je zadaj modrovala, Jaka je prepeval, mene pa je v mislih odneslo v preteklost. V čas, ko sem z rolerji hitela proti Fužinam na slikarske urice, nazaj grede na sladoled ob Ljubljanici, kjer so igrali Leteči Potepuhi. Všeč so mi bili, kupila sem cede.
Nek prijeten čas, ko sem si bila sama sebi edina skrb, ko ni bilo pomembno kdaj pridem domov. Ko v bistvu niti ni bilo važno, če sem s kakšnega žura prišla direkt v službo. Pa še pretirano utrujena nisem bila.
Misli so begale z enega konca Ljubljane na drugega, mimo nas pa so bežali travniki z ovcami, pa slap, ki ga je dež napolnil, nasad orehov...

"Mamaaaa, a me ti sploh poslušaš," je tečno vpila Sara. Seveda te ne poslušam, zakaj sprašuješ. Tudi jaz imam pravico kdaj pa kdaj odklopit slušni del in se zatopiti v svoje misli. Vidva to kar naprej počneta.

Moment je šel, vrnila sem se v dolino Soče in na hitro smo ponovili angleščino. How are you. I'm fine, thank you.

Route 69

Avstrija je že pregovorno neki drugi bolj urejeni svet. Hiše imajo fasade, ceste so širše, ovinki gredo bolj na široko... V ceste in ovinke se še ne bi tako vtaknila, če ne bi živela v Tolminu in se vozila proti Ljubljani, s preklinjanjem nad nasproti vozečimi. Tudi motoristi. Zdaj mi je bolj jasno zakaj tujci tako ravnajo leve ovinke. Tale naša Keltika je kot bi bila še iz časov Keltov in Ilirov. Samo z asfaltom so jo oblekli. Širina za dve konjski riti. V časih majhnih avtov in skromnega prometa je bila to mogoče udobna dvopasovnica, zdaj pa je to avantura mortale. Večino ovinkov bi bilo treba porezati in jo konkretno razširiti. Eh, odneslo me je s teme. Gremo nazaj v Avstrijo.

Te dni, ko sem imela moža po nekaj ur med nogami, je bila moja naloga navigacija. Da mi niso hodile neumnosti po glavi. Zemljevid zložen na priročno velikost, naslonjen na njegov hrbet in iskanje zanimivih poti. Odločila sva se, da bova potovala ob naši meji, torej po dvojezičnem delu. Zopet.

Na mojo srečo so ceste lepo označene, oštevilčene in navigacija ni bila noben hud napor. Ja, v teh časih midva še vedno potujeva s papirnatim zemljevidom. Če ne bi bila navigacija za motor tako presneto draga, bi jo že namestila :). Ampak, potem ne bi spoznala toliko krajev. Ne bi spraševala lokalcev in končalo bi se moje urjenje orientacije. Je že dobro tako.

Cesta 69 vijuga vzporedno s slovensko-avstrijsko mejo, omejitve hitrosti so presenetljive. Skozi vasi med 70 in 80 kilometri na uro. Izven pa nič posebnega. Teren je hribovit, cesta pa kljub temu ni pretirano vijugasta, je dovolj široka, da se udobno srečuješ z nasproti vozečimi.

Saj vem, da že težim s to širino ceste, ampak res smo ostali zadaj z našimi cestami.

Popoldne sva prispela do jezer v okolici Celovca in končno dočakala vodo za plavanje. Po vseh rekah, ki so naju spremljale.
Mlakuža v primerjavi s Sočo, pa sem vseeno zaplavala. Enkrat. In takoj pod tuš.

Potem pa na pico in pir. In lahkoten sprehod, klepet do večera. Neprecenljivo.
.