O ovcah, bikih in priložnostih

Velikokrat me prime, da bi pustila vse skupaj, da bi si nekako poiskala običajno službo in odšihtala tistih osem ur. Ampak moje želje so, da bi bila služba dokaj blizu doma, da bi bila enoizmenska, ker bi se edino tako lahko posvetila otrokoma, da bi vsaj malce sedla moji ustvarjalnosti. Vse te želje sem si lahko izpolnila le sama. Tako da sem podjetnica. Biti podjetnik v teh časih ni lahko. Država terja svoj davek. V časih fevdalizma so kmetje dajali desetino, danes dajemo več kot polovico. Pa še ni dovolj. Ko se jaz odpovedujem drobnim malenkostim, se ljudje, ki jih mi plačujemo, norčujejo iz nas s potratnim življenjem. Nočem biti politična, vendar menim, da to ni prav kar se zdaj dogaja z našo čudovito deželo. Živimo v deželi priložnosti, pa jih ne upamo izkoristiti.

Zgrabite bika za roge, naredite iz sebe najboljše, naredite si življenje kot si ga sami želite. Bistvo vašega dela ni kakšno penzijo boste imeli, ampak kako boste do tja sploh prišli. Bistvo je ta vmesni čas. Preživljajte ga kvalitetno, dajte svojim sposobnostim krila. Noben politik ne sme biti ovira na tej poti. Mi smo država, ne politiki. Če ni naše podpore, tudi njih ni.
Noben direktor ne sme imeti plače, ki je ne more zapraviti, če njegovi delavci ne morejo kupiti otrokom čokolade ali plačati njihovega kosila v šoli. Brez vas ni podjetja. Če ste vi na minimalcu, vaš direktor pa se vozi z najnovejšim beemvejem za denar, ki ga vi ne boste zaslužili v desetih letih, ni prav. Če je vojna, je vojna za vse, če je dobiček, je dobiček za vse.

Živim skromno življenje, v sožitju z naravo. Svoja otroka učim sobivanja z ljudmi ne glede na njihovo poreklo ali finančno stanje, z živalmi ne glede na to koliko nog imajo, z naravo ne glede na to koliko nam kakšno leto da. Učim ju, da bosta znala preživeti v vsaki situaciji, da bosta znala izkoristiti svoje potenciale. Ja, želim si, da bi imeli malo več denarja, ne želim pa si, da požrežnost poje njuno prihodnost. Vsi skupaj kar nas je, krademo prihodnost našim otrokom. Z našo apatijo, s tem da smo se sprijaznili s političnim stanjem, z gospodarsko krizo. Gospodarsko krizo so zakuhale banke, ne mi. Mi jo poglabljamo. S tem, da smo se vdali v usodo. Svojo usodo dajemo v roke gospodarjem, ki so si zato prizadevali 20 let. Idealno obdobje, da zavladaš! Zaseješ strah med ljudi in jih vodiš semtertja kot ovce.

Ne bit ovce, če to niste. Kako vem, da nisem ovca? Imam premalo dlak, da bi lahko iz njih spletla pulover!! Pa tudi ovce niso tako neumne, kot mislimo ljudje. Ovce se zberejo na kup, ker se tako lažje uprejo napadalcu.
Če nas že imajo za ovce, je morda čas, da se zberemo skupaj?

Če bi vsakdo počistil za seboj, bi bil svet še lepši.

Zjutraj srečujem dekle, ki se mi vsak dan nasmehne in jaz ji nasmeh vrnem. Verjetno ne bo nikoli prišla na srednjo šolo, verjetno bo v kakšnem delovnem centru z nasmehom na obrazu izdelovala kljukice za perilo, novoletne voščilnice ali obeske iz fimo mase. Z lahkoto bo podarjala nasmehe, neobremenjena s politično situacijo, zadovoljna s tem kar ima. Za nasmeh je potrebnih manj mišic kot za mrk obraz, za optimizem manj energije kot za pesimizem.

Živite svoje sanje, uživajte življenje, bodite to kar ste. In kdaj pa kdaj se le uprite, če se dogajajo krivice.

Želim vam lep dan.
Hvala ker ste taki kot ste.