Ne bi se mogla bolj strinjati z njim. Seveda je velik. Hodi v šolo in razmišlja s svojo glavo (zaradi česar sem pogosto jezna). Ampak še vedno je precej stvari, ki jih ne zna narediti sam. Pa pustimo to.
Ne raste pa samo on.
Pred dobrimi sedmimi tedni sem si zlomila nogo. Bolj kot bolečine me je motilo dejstvo, da ne morem nikamor peš. Obljubila sem, da bom pazila na naše čebelice, pa tega nisem naredila. Minil je čas, kost se je zacelila in nisem več invalid.
Danes sem ponovno začela z rednimi sprehodi, ki od zdaj ne bodo samo krožni sprehodi, temveč bodo redni postanki pri čebelnjaku. Če sem v prejšnjih zapisih pisala o začetkih s tremi panji, moram sedaj zelo poudariti, da se gremo pri nas resno čebelarstvo. Smo zrastli. Nisva več samo začetnika. V oskrbi imava namreč šest panjev. Zdaj odgovarjava za šest brenčečih družin.
Dedi se je odločil, da ima čisto preveč panjev in da mora izkoristiti tisti pregovor, ki pravi, da ga je treba briti, ko je nažajfan. Kogarkoli že.
H čebelam ne grem sama. Morda ni ravno pametno, da jo peljem s seboj, ampak saj je pametna in se umakne. Ve, da to ni njena čreda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar