Bila sem majhna deklica, imela sem starejšo sestro. Naprimer ko sem bila jaz prvošolka, je ona štela sedemnajst let. Občudovala sem jo. Bila je lepa, postavna, lepo se je oblačila in vedno je bila naličena. Počela je kar je hotela. Želela sem si, da bi ji bila vsaj malo podobna.
Leta so minevala, jaz sem tiho in brez težav napredovala v šoli, ona je burno živela svojo mladost. Bila je tako strašansko kul. Bila sem vesela, če mi je kdaj namenila kanček pozornosti. Za rojstni dan me je peljala v kino in na pico. Pica mi ni bila prav nič všeč, ampak lepo je bilo biti z njo.
Najlepši del najine skupne mladosti se mi je zdel, ko sem bila srednješolka. Kadar sem imela pouk popoldne, sva skupaj kaj skuhali in klepetali. Takrat sem se bolj malo učila.
Potem se je odselila, jaz sem šla študirat. Vsake toliko sva še vseeno modrovali o bistvu življenja, a najina vidika sta se vedno bolj razhajala. Jaz s svojimi željami o redni službi, hiški, možu in družini, ona o brezskrbnem življenju s kakšnim bogatim sponzorjem.
Misel na urejeno življenje z enakim ritmom vsak dan jo je dušila. Meni se je tako življenje zdelo varno.
Pred kratkim sem doživela prizor, vez, ki me je spomnila na mojo vez. Moja petletna hči in njena štirinajstletna sestrična. Sestrična lepa, postavna, z nalakiranimi nohti, ličili. Občudovanje, veselje ob snidenju. Njuno ličenje, skupno ustvarjanje. Mala mi zvečer ni pustila umiti obraza, ker bi šle bleščice dol.
Včeraj sem postala na teden dni starem grobu. Še vedno ne morem verjeti, da je ne bom nikoli več videla. Da ne bom nikoli več slišala njenega modrovanja o brezveznosti mojega življenja, njenih nasvetov o vzgoji, njenih idej, ki bi jih lahko skupaj uresničili. Tako zelo jo pogrešam, da boli. Kot bi imela v prsih ogromen balon, ki noče počit. Vsake toliko se napihne, pa malo spusti, pa spet napihne.
Razmišljam o veliki skrbi, ki jo je pustila za seboj. O najstnici, ki tako kot ona pred toliko leti, zajema mladost z veliko žlico. O najstnici, ki ji je tako zelo podobna, da imam občutek kot bi bila sestra še živa.
In razmišljam o svoji hčeri, ki mi je zjutraj rekla:
"Jaz sem bolj pametna kot ti."
Otroci so vedno bolj pametni kot starši. Ko imajo štirinajst let so bolj pametni od vseh. Ampak še vedno potrebujejo družinsko vez, brlog kamor se lahko vrnejo, ko jim je hudo, ko so lačni, ko potrebujejo nove hlače, čevlje.
