Družinske vezi

Bila sem majhna deklica, imela sem starejšo sestro. Naprimer ko sem bila jaz prvošolka, je ona štela sedemnajst let. Občudovala sem jo. Bila je lepa, postavna, lepo se je oblačila in vedno je bila naličena. Počela je kar je hotela. Želela sem si, da bi ji bila vsaj malo podobna.
Leta so minevala, jaz sem tiho in brez težav napredovala v šoli, ona je burno živela svojo mladost. Bila je tako strašansko kul. Bila sem vesela, če mi je kdaj namenila kanček pozornosti. Za rojstni dan me je peljala v kino in na pico. Pica mi ni bila prav nič všeč, ampak lepo je bilo biti z njo.
Najlepši del najine skupne mladosti se mi je zdel, ko sem bila srednješolka. Kadar sem imela pouk popoldne, sva skupaj kaj skuhali in klepetali. Takrat sem se bolj malo učila.
Potem se je odselila, jaz sem šla študirat. Vsake toliko sva še vseeno modrovali o bistvu življenja, a najina vidika sta se vedno bolj razhajala. Jaz s svojimi željami o redni službi, hiški, možu in družini, ona o brezskrbnem življenju s kakšnim bogatim sponzorjem.
Misel na urejeno življenje z enakim ritmom vsak dan jo je dušila. Meni se je tako življenje zdelo varno.

Pred kratkim sem doživela prizor, vez, ki me je spomnila na mojo vez. Moja petletna hči in njena štirinajstletna sestrična. Sestrična lepa, postavna, z nalakiranimi nohti, ličili. Občudovanje, veselje ob snidenju. Njuno ličenje, skupno ustvarjanje. Mala mi zvečer ni pustila umiti obraza, ker bi šle bleščice dol.

Včeraj sem postala na teden dni starem grobu. Še vedno ne morem verjeti, da je ne bom nikoli več videla. Da ne bom nikoli več slišala njenega modrovanja o brezveznosti mojega življenja, njenih nasvetov o vzgoji, njenih idej, ki bi jih lahko skupaj uresničili. Tako zelo jo pogrešam, da boli. Kot bi imela v prsih ogromen balon, ki noče počit. Vsake toliko se napihne, pa malo spusti, pa spet napihne.

Razmišljam o veliki skrbi, ki jo je pustila za seboj. O najstnici, ki tako kot ona pred toliko leti, zajema mladost z veliko žlico. O najstnici, ki ji je tako zelo podobna, da imam občutek kot bi bila sestra še živa.
In razmišljam o svoji hčeri, ki mi je zjutraj rekla:
"Jaz sem bolj pametna kot ti."

Otroci so vedno bolj pametni kot starši. Ko imajo štirinajst let so bolj pametni od vseh. Ampak še vedno potrebujejo družinsko vez, brlog kamor se lahko vrnejo, ko jim je hudo, ko so lačni, ko potrebujejo nove hlače, čevlje.

Čebelice pa kar spijo

Po dolgem času je res čudovit dan. Brez vetra, sončno, toplo. Na hitro sem si naredila odmor, vzela povodec in Lučko in jo mahnila do čebelnjaka. Po najdaljši poti seveda. Upala sem na sledi življenja v čebelnjaku, vendar me vedno bolj skrbi, da je bila zadnja jesen zanje prehuda. Invazija os, predolgo je bilo toplo, verjetno so že takrat porabile večino hrane. Kdo bi vedel. Premalo se še spoznam na posel, da bi pravočasno zaznala težave.
Iz enega od štirih panjev je zletela čebela. Našla sem polno mrtvih, kar je sicer normalno, še bolj vesela pa bi bila, če bi se prišle malo pretegnit na toplo sonce.
Škoda. Bo treba na kakšno izobraževanje.
Ampak sprehod je bil pa vseeno lep.

U meni je...

Bila sem opozorjena na tole stanje.
"Ko bo euforija minila, boš začutila melanholijo. Naročila se ne bodo več gnetla, denarja ne bo, ti pa ne boš vedela kaj početi."
In res. Stvari so se malce umirile, na koledarju imam samo dve naročili, račun popolnoma izpraznjen, nekaj neplačanih položnic in kmalu bomo petnajstega. Kar pomeni, da ne bom dobila, temveč bom morala plačati prispevke, nekaj novih položnic... Mnjaaa.

Zunaj piha burja, zdi se mi, da je odpihnila vso energijo z mene, o snegu ne duha ne sluha. Pri poročilih spremljam obilne količine belega veselja, pri nas pa se praši le prah. Še trobentice so zlezle nazaj v zemljo. Torej nimam zimskega občutka, pa je vseeno mraz.
Pomlad me daje, ker sem pač tako bitje, da me daje, pa če je res pomlad, ali pa samo poletje, jesen, zima.

Ko razmišljam katero barvo iztisnit na paleto, podzavestno pograbim modro in rumeno in začnem mešati. In rišem deklice v kratkih krilcih, pa zeleno travo, rožice, trobentice.

Počasi rišem pomlad.

V meni je pomlad. Vse leto. In četudi me trenutno daje neko brezvoljno, melanholično in prašno stanje, me daje zelenilo.
Sejem paradižnike in paprike in čakam, da vzkali. Ko bo vzkalilo, bom vriskala. Celo poletje bom sušila in v olivno olje vlagala paradižnike. Čisto moje.
Dokler je zunaj prašno in vetrovno bom risala pomlad.
Zimo sem risala decembra, zmanjkuje mi bele barve.