petek, 1. junij 2012

Vrtičkarstvo

Vrtičkarji ob južni vpadnici mi niso bili preveč všeč, ko sem živela še v Trnovem. Ker so večina njih zgledali kot kup ropotije. Tam je bila z vodo napolnjena jama, kjer je verjetno končala tudi kakšna mrtva žival, pa vsi ostali odpadki. Smrdelo je kot iz pekla in Šiva je kadar le mogla skočila vanjo na jutranje dišavljenje. Sledilo je tuširanje smrdeče psice, na prazen želodec, v zadnjih minutah pred službo. Na vso moč neprijetno.
Ljudje so vsekakor uživali v svojem koščku zemlje in pridelku. To je najbolj važno. Vrtov ni več, na njihovem mestu stoji dolg blok, smrdečo luknjo so zasuli.

Zdaj se grem tudi sama vrtičkarstvo. Itak. Zemlje okrog hiše je dovolj za konkretno njivo, no jaz sem si omislila vrt, dovolj velik za redno svežo zelenjavo za domačo uporabo. Samooskrba torej. Zelo redko kaj kupim v trgovini. Kuham v glavnem sezonsko zelenjavo, ker se mi zdi tako najbolj zdravo.


Kljub temu, da živim v hribih, o čistoči in neporočenosti ozračja vseeno malo dvomim. Količina avtov, ki gre mimo vasi, se res ne more primerjati s kakšno ljubljansko ulico, je pa blizu Padska nižina z miljoni prebivalcev. Vreme običajno pride od tam.

In pomislekom navkljub v doma pridelani zelenjavi in sadju zelo uživam. Svežina in okus sta neprecenljiva.



Bom prekinila tole samohvalo. Teme sem se lotila, ker je veliko govora o slabi samooskrbi Slovencev. Poznam kar nekaj ljudi, ki vrtnarijo doma. Ampak očitno je precej več ljudi, ki v marketih kupujejo uvoženo zelenjavo in sadje. Če smo nekoč živeli v času, ko je bilo edino doma pridelano dobro, zdaj živimo v času, ko je hrana pridelana drugje, hitro in poceni dosegljiva. Kvaliteta pa za končnega potrošnika ni pomembna. Šteje samo cena.

Pa meso naprimer. Včeraj sem spoznala prijetno damo mojih let (žensko, gospo :)). Doma imajo ribogojnico. Za vzgojo ribe primerne velikosti za na krožnik potrebujejo približno tri leta. Za piščanca potrebujemo tri mesece. Ali pa sosedovi purani. Nekaj mesecev. Še pujs hitreje zraste kot riba. Pa je od vsega naštetega zame najbolj okusna. Včeraj sem po mnogih letih spet jedla surovo ribo. Zanimivo. Pred leti je bila izkušnja tako neokusna, da sem bila najprej hudo skeptična. Vredno je bilo premagati predsodek. Njami.


Ko bo posijalo sonce, se bom šla naprej sklanjat nad plevel,  še naprej bom preklinjala vreme, gledala v nebo upajoč, da mi ne bo poslalo kakšne toče. Jezila se bom nad fanti, da gol pač ne more biti pol metra pred vrtom.
Na koncu bom z veseljem zmešala solato iz domačih dobrot in uživala ob pogledu na otroka, ki s takim navdušenjem je solato. "Veš una v šoli nima takega okusa." Žal mi je, da to slišim.

2 komentarja:

  1. Oja, domače, sveže nabrano je najboljše :) Lep zapis :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Res. Upam, da se bo uresničila napoved o pričetku poletja. Od tega dežja najbolj raste plevel :).

      Izbriši