petek, 26. oktober 2012

pREdelava se nadaljuje

Počasi gre tole barvanje platna. Veliko je, vmes se mora barva še posušiti... No, ampak nekaj imam pokazati.
Zdaj se bom lotila šivanja, finale pa naslednjič.

četrtek, 25. oktober 2012

pREdelava

Se še spomnite tistih velikih platen, ki sem jih ponujala tudi v prodajo? No, dve prazni platni sta še na voljo, če se najde kakšen interesent :)

Priprave na delavnico
Na platna sem narisala osnutke znamenitosti Slovenije za delavnico. Potem se je zgodilo, da je za delavnico zmanjkalo časa in je bila odpovedana. Platna so ostala, za moja ustvarjanja čisto prevelika.

Pa sem enega podrla. Lepo prosim ne se zgražat. Tako ga bom vsaj v promet spravila :)

En kos platna:

Platnena streha
En velik kos platna sem pravkar razrezala in ga barvanje pa šivanje še čakata. Naj ostane presenečenje.
Še šest z osnutkom porisanih platen je, idej pa miljavžnt.

petek, 12. oktober 2012

O palicah in ritih

Za vsako rit pal'ca raste.
No, pri nas doma si nobena rit ne zasluži palice, jih pa precej uporabljamo v druge namene.
Za paradižnike podpret, pa za igro s psom, pa za podkurit, pa tudi za kuhinjske brisače gor nataknit.

Seveda pa z veseljem naredim tudi kakšno tako za rit, ker vem da obstajajo riti, ki palico potrebujejo. Ampak take naredim izključno po naročilu.

sreda, 26. september 2012

Volneni obsešn

Občasno se že vprašam malo po svojem zdravju. Menda je tudi to zdravo. Da se vprašaš. Torej razmišljaš o tem...

Letošnja pomlad je uničila mojo ustvarjalnost, posledice sem čutila še celo poletje. Jesen je čisto druga zgodba. Ideje kar letijo na plano in seveda jih ne uspem vseh uresničiti. Ko se uležem v posteljo, se mi spisek nenarejenih stvari zrola pred očmi in odžene spanec. Malo spominja na depresijo a ne? Celo poletje nič, zdaj bi pa gore premikala. Zato se sprašujem o svojem zdravju :).

Če dopoldne vihtim čopiče, panično kucam po tipkovnici in pesnim besedila, zvečer obsedim na kavču in pletem. PLETEM! Spomnim se nekih zimskih počitnic, ko sem si spletla prvi pulover. Mislim, da je bilo v srednji šoli. Ja, družabno sem bila najdolgočasnejše bitje na svetu :).

Obsesija s pletilkami se je vrnila. Po uhuhu letih. Pri Klika - klika sem kupila lušne pisane štrence in z vsako vrstico nastaja presenetljiv vzorček.

Večerni obsešn
Ne morem odnehat. Pletilke pa ropotajo vsak večer. Trenutno sem v grelčkih za roke, potem bodo volnene kape iz čisto prave slovenske volne Soven in na koncu bom vse skupaj odnesla s seboj na stojnico. Ker to pač počnem tudi za denar.

petek, 14. september 2012

O ovcah, bikih in priložnostih

Velikokrat me prime, da bi pustila vse skupaj, da bi si nekako poiskala običajno službo in odšihtala tistih osem ur. Ampak moje želje so, da bi bila služba dokaj blizu doma, da bi bila enoizmenska, ker bi se edino tako lahko posvetila otrokoma, da bi vsaj malce sedla moji ustvarjalnosti. Vse te želje sem si lahko izpolnila le sama. Tako da sem podjetnica. Biti podjetnik v teh časih ni lahko. Država terja svoj davek. V časih fevdalizma so kmetje dajali desetino, danes dajemo več kot polovico. Pa še ni dovolj. Ko se jaz odpovedujem drobnim malenkostim, se ljudje, ki jih mi plačujemo, norčujejo iz nas s potratnim življenjem. Nočem biti politična, vendar menim, da to ni prav kar se zdaj dogaja z našo čudovito deželo. Živimo v deželi priložnosti, pa jih ne upamo izkoristiti.

Zgrabite bika za roge, naredite iz sebe najboljše, naredite si življenje kot si ga sami želite. Bistvo vašega dela ni kakšno penzijo boste imeli, ampak kako boste do tja sploh prišli. Bistvo je ta vmesni čas. Preživljajte ga kvalitetno, dajte svojim sposobnostim krila. Noben politik ne sme biti ovira na tej poti. Mi smo država, ne politiki. Če ni naše podpore, tudi njih ni.
Noben direktor ne sme imeti plače, ki je ne more zapraviti, če njegovi delavci ne morejo kupiti otrokom čokolade ali plačati njihovega kosila v šoli. Brez vas ni podjetja. Če ste vi na minimalcu, vaš direktor pa se vozi z najnovejšim beemvejem za denar, ki ga vi ne boste zaslužili v desetih letih, ni prav. Če je vojna, je vojna za vse, če je dobiček, je dobiček za vse.

Živim skromno življenje, v sožitju z naravo. Svoja otroka učim sobivanja z ljudmi ne glede na njihovo poreklo ali finančno stanje, z živalmi ne glede na to koliko nog imajo, z naravo ne glede na to koliko nam kakšno leto da. Učim ju, da bosta znala preživeti v vsaki situaciji, da bosta znala izkoristiti svoje potenciale. Ja, želim si, da bi imeli malo več denarja, ne želim pa si, da požrežnost poje njuno prihodnost. Vsi skupaj kar nas je, krademo prihodnost našim otrokom. Z našo apatijo, s tem da smo se sprijaznili s političnim stanjem, z gospodarsko krizo. Gospodarsko krizo so zakuhale banke, ne mi. Mi jo poglabljamo. S tem, da smo se vdali v usodo. Svojo usodo dajemo v roke gospodarjem, ki so si zato prizadevali 20 let. Idealno obdobje, da zavladaš! Zaseješ strah med ljudi in jih vodiš semtertja kot ovce.

Ne bit ovce, če to niste. Kako vem, da nisem ovca? Imam premalo dlak, da bi lahko iz njih spletla pulover!! Pa tudi ovce niso tako neumne, kot mislimo ljudje. Ovce se zberejo na kup, ker se tako lažje uprejo napadalcu.
Če nas že imajo za ovce, je morda čas, da se zberemo skupaj?

Če bi vsakdo počistil za seboj, bi bil svet še lepši.

Zjutraj srečujem dekle, ki se mi vsak dan nasmehne in jaz ji nasmeh vrnem. Verjetno ne bo nikoli prišla na srednjo šolo, verjetno bo v kakšnem delovnem centru z nasmehom na obrazu izdelovala kljukice za perilo, novoletne voščilnice ali obeske iz fimo mase. Z lahkoto bo podarjala nasmehe, neobremenjena s politično situacijo, zadovoljna s tem kar ima. Za nasmeh je potrebnih manj mišic kot za mrk obraz, za optimizem manj energije kot za pesimizem.

Živite svoje sanje, uživajte življenje, bodite to kar ste. In kdaj pa kdaj se le uprite, če se dogajajo krivice.

Želim vam lep dan.
Hvala ker ste taki kot ste.

četrtek, 13. september 2012

Plavaj, ti samo plavaj

Čisto spontano so priplavale. In jaz plavam z njimi. Bolj ko grem proti toku, močnejša sem.


Kaj bi bil dan brez poljuba?
In dan brez nasmeha? I Z G U B L J E N

četrtek, 19. julij 2012

Art tržnice

Intenzivno brusim, barvam, kvačkam, šivam. Čisto sem padla v priprave na Go-ART. Robe mi je zmanjkalo, stojnica pa ne more biti prazna. Tablice, ki mi niso všeč, pobrusim in na novo pobarvam. Če mi nekaj ni všeč, niti na stojnico ne dam in potem tisto tovorim s seboj za balast.

Malo podražim? Okej, tu je le nekaj slikic. Ostalo pa po dogodku.




ponedeljek, 16. julij 2012

Ovce, domišljija in sama samcata

Dopust je bil zanimiv, teden po dopustu še bolj. Malce sem že obupavala nad organizacijo delovnika med počitnicami, ko se je mama prijazno ponudila za teden počitnic v Ljubljani. Trikrat hura za babi.

V času, ko sta bila otroka doma, sem ustvarila bore malo, nekaj barve se mi je posušilo na paleti, ko so bili premori med posameznimi barvanji čisto predolgi. Uspelo pa mi je kvačkati. Ideja, ki je dozorela na morju, je dobila končno obliko.

Iz slovenske volne ekološke pridelave.

Seveda je Sara takoj eno posvojila, ostale bodo romale z menoj po stojnicah. Prva bo že to soboto v Novi Gorici (Go-Art).

Ponedeljek torej začenjam delovno, z namenom, da pripravim čimveč stvari za sobotne tržnice. Sama z možem, brez otrok. Nič se ne bom hvalila, da se ne sfiži.

sreda, 04. julij 2012

Bolna Mici Šapka

Od vsega na svetu je največ vredno zdravje otrok. Ko zbolijo, sem čisto preč. Rada bi pomagala, da bi se stanje čimprej izboljšalo, ampak vsaka bolezen zahteva svoj čas.
Moja mala je staknila trebušno virozo. Tako diagnozo smo postavile skupaj s sosedami. Ena je zdravnica, druga je mama z izkušnjami, tretja sem jaz, skorajda neizkušena na tem področju. Ne spomnim se, da bi kdo od nas kdaj tako hudo driskal.
Panika me je zagrabila, ko sem v blatu zagledala kri. Pomislila sem na najhujše, v glavi organizirala ostalo članstvo družine, naju pa v mislih prestavljala v Pulsko bolnišnico. Potem so me potolažile izkušene. Da tudi to sodi zraven.
Oborožena z ogljem sva z najdražjim zavihala rokave in celo noč lovila tekoče zadevščine. Mala je pogumno prenašala vse dogajanje. Glede na stanje je bilo izredno malo joka. Bravo Sarči.

Danes je tretji dan. Driska še ni minila, samo intervali med napadi krčev so daljši. In v obdobju miru midve poslikavava kamne. Okrog naše prikolice je pisano kot še nikoli.


In ja... Pozabili smo fotoaparat. Moj telefon pa na tem področju hudo šepa. Ima pa prednosti drugje :)

četrtek, 28. junij 2012

Dopust, vzgoja in veliko ljubezni

Tale dopust sem potrebovala tako zelo, da to šele zdaj dojemam, ko sem tu.
Šolsko leto smo zaključili z mešanimi občutki. Nočem kritizirati, hvaliti ne smem pretirano. Zadovoljna sem pa vseeno.
Otroci rastejo, pričakovanja so velika, jaz pa si predvsem želim, da bi jima znala dovoliti, da ostaneta to kar sta. Vsak človek je nekaj posebnega in naj tako ostane. Ne želim si modela iz kalupa.

Vsake toliko preberem spodbudno besedilo strokovnjaka, ki razmišlja podobno kot jaz.
Verjamem v to, da bom s sodelovanjem znala razbrati njune želje in sposobnosti.

Boža me topla morska sapa, vsake toliko se grem skopat, sončit se ne maram. Žarkom se prepustim samo toliko, da pregrejejo kosti, potem se umaknem. Mala mi s kemičnim riše tatuje, ki izginejo ko odplavam do belih kroglic, ki omejujejo plavalno območje. In potem dobim novo sliko na ramo. Uživam. Neizmerno.


Polnim baterije in uživam s svojo družino. Komaj čakam, da se nam pridruži še Julija.

Želim si, da bi tudi ona uživala v naši družbi. Želim si, da bi bili vsaj malo tudi mi njena družina. Mogoče se mi pa želja uresniči. Želim si zelo.

Lep pozdrav z morja.

torek, 19. junij 2012

Nekaj čudovitega

V petek sem vstala zelo zgodaj. Zelo zelo zgodaj. Ob štirih in trideset. Sliši se še bolj zgodaj kot ob pol petih. Deset čez pet sem bila na Postaji, pripravljena za vkrcanje na avtovlak proti Bohinjski Bistrici. Lepo je bilo spremljati prebujanje dneva, meglice ob pobočjih Baške grape. Kolikor se je dalo, sem dokončala skice za slikarsko delavnico. Tema v tunelu me je prisilila v razmišljanje. Tema v temi, ki mi ne da miru. Smrt, Miša, skrbništvo, starši, nesprejemanje. Svetloba na koncu me je navdala z upanjem, pritisk v prsih je popustil.

Na gorenjski strani je bil dan že dodobra prebujen, sledila sem kombijema proti Radovljici. V osnovni šoli so nas pozdravili prav posebni otroci. Na klopci pred vhodom sem začutila veselje pričakovanja. Pospremili so nas do učilnice, ki je bila pripravljena za prenovo.
Pozdravi, nasmehi, veselje. Prav to sem potrebovala tisto jutro. In smejala sem se jim nazaj.

Sledile so še končne priprave terena, kmalu so se nam pridružili udeleženci oziroma izvajalci prenove. Svojo skupino sem odpeljala na dvorišče, kjer so jih že čakala platna s skiciranimi obrisi sestavljanke. Kratka navodila sem jim povedala v angleščini. Še dobro, da sem prej popila kavo, da so se možgani že zbudili.


Prvi odziv je bil čisto pričakovan.
"Jaz ne znam risat, kaj vam je," ali pa "nisem držal čopiča v roki od osnovne šole."
Potolažila sem jih, da to ni nobena ovira in da jaz verjamem, da bomo s skupnimi močmi ustvarili nekaj velikega.


Pomagala sem jim mešati barve, vmes sem skočila še v učilnico. Druga skupina je že pričela z obnovo sten. Pokitali so luknje, ki so ostale, potem ko so bile odstranjene table z zadnje stene. Prva stena je bila že prepleskana, vendar je slabo prekrila oranžno. Ponovno jo je bilo potrebno pobeliti.

Časovno smo bili že na polovici izziva, s poslikavo sten pa nismo mogli še začeti. Na zadnji steni sem naredila osnutek mavrice. Dogovorili smo se samo za en preplesk, saj je bila osnova bela.

Medtem so slikarji že skoraj zaključevali svoj del. Sestavili smo sestavljanko, popravili detajle in ugotovili, da bi lahko dodali še kaj čisto svojega.

Na kocnu je bil rezultat občudovanja vreden.


Pa še stenska poslikava, ena od skupin je sestavljala čisto novo pohištvo.


Veselje otrok ob prevzemu učilnice je bilo vredno več kot ves trud.

Meni so polepšali dan, vlili zaupanje, bila sem ponosna, da sem lahko del nečesa tako velikega kot je bil ta projekt. Obnova učilnice za otroke s posebnimi potrebami, ki sta ga organizirali Maya in Aviat.

Za tak dan je vredno vstati ob pol petih zjutraj, tak dan ti riše nasmeh še nekaj dni. Zaveš se kako lepo je osrečiti.

ponedeljek, 11. junij 2012

Mišji rokenrol

Sedim pred hišo in poslušam. Grmenje ni, radio je ugasnjen. Čuden hrup prihaja z vrta. Prav počasi vstanem in grem ropotu naproti.
Kot mačka tiho stopam. Pa potihne. Nasmehnem se sama sebi.
"Blede se ti."

Sedem na klopco, zamižim in se predajam sončnemu žarku, ki je predrl siv oblak. Trenutke tišine prekine že slišani ropot.

Odločim se, da zadevi pridem do dna. Zopet čisto potiho vstanem, kot mačka neslišno stopam po košnje potrebni travi. Še dobro, da je tako razmočena, da se neslišno vda pod mojimi koraki.

Obilno deževje dobro dene solati, saj jo je v izobilju. Krompir je že rahlo ožgan, vlaga mu škodi. Razmišljam o tem, da bi bilo res dobro, če neha deževati in temperature dosežejo pozno pomladanske.

Hrup prekine razmišljanje. Prispem do vrta. Počepnem. Hrup ne pojenja. Rokovski ritmi se slišijo iz notranjosti. Približam glavo zemlji in potisnem prst v razmočeno grudo.

Potem se zgodi. Luknjica se potrese, ven pokuka miš mokra kot kaplja, blatna od brkov do krempeljcev.

"Kizej stara?! A prideš not? Jemama Rock Otočec!"

petek, 08. junij 2012

Dobrodošli v kurji riti

Veste kaj, sita sem že vašega, da živim v jebinah*, pa bogu za ritjo in podobno.
Enkrat za vselej vam povem:

Jaz živim v kurji riti.
Ampak, ko bo naša kura znesla zlato jajce,
bo priletelo ven pri nas.

Ritka, ki nosi zlata jajca :)

Pridi zato k meni na obisk, dobro si oglej kurjo rit in morda najdeš zlato jajce tudi zase. Jaz eno že imam :)




*Besede si nisem izmislila jaz, tako da se občutljivejšim opravičujem, ker sem jo vseeno objavila.

torek, 05. junij 2012

Otročje

Jaz sem malo dete.
Rišem živali take male,
kjer vsaka svojo zgodbo plete,
kjer vse bi se samo igrale.

Veveričke

petek, 01. junij 2012

Vrtičkarstvo

Vrtičkarji ob južni vpadnici mi niso bili preveč všeč, ko sem živela še v Trnovem. Ker so večina njih zgledali kot kup ropotije. Tam je bila z vodo napolnjena jama, kjer je verjetno končala tudi kakšna mrtva žival, pa vsi ostali odpadki. Smrdelo je kot iz pekla in Šiva je kadar le mogla skočila vanjo na jutranje dišavljenje. Sledilo je tuširanje smrdeče psice, na prazen želodec, v zadnjih minutah pred službo. Na vso moč neprijetno.
Ljudje so vsekakor uživali v svojem koščku zemlje in pridelku. To je najbolj važno. Vrtov ni več, na njihovem mestu stoji dolg blok, smrdečo luknjo so zasuli.

Zdaj se grem tudi sama vrtičkarstvo. Itak. Zemlje okrog hiše je dovolj za konkretno njivo, no jaz sem si omislila vrt, dovolj velik za redno svežo zelenjavo za domačo uporabo. Samooskrba torej. Zelo redko kaj kupim v trgovini. Kuham v glavnem sezonsko zelenjavo, ker se mi zdi tako najbolj zdravo.


Kljub temu, da živim v hribih, o čistoči in neporočenosti ozračja vseeno malo dvomim. Količina avtov, ki gre mimo vasi, se res ne more primerjati s kakšno ljubljansko ulico, je pa blizu Padska nižina z miljoni prebivalcev. Vreme običajno pride od tam.

In pomislekom navkljub v doma pridelani zelenjavi in sadju zelo uživam. Svežina in okus sta neprecenljiva.



Bom prekinila tole samohvalo. Teme sem se lotila, ker je veliko govora o slabi samooskrbi Slovencev. Poznam kar nekaj ljudi, ki vrtnarijo doma. Ampak očitno je precej več ljudi, ki v marketih kupujejo uvoženo zelenjavo in sadje. Če smo nekoč živeli v času, ko je bilo edino doma pridelano dobro, zdaj živimo v času, ko je hrana pridelana drugje, hitro in poceni dosegljiva. Kvaliteta pa za končnega potrošnika ni pomembna. Šteje samo cena.

Pa meso naprimer. Včeraj sem spoznala prijetno damo mojih let (žensko, gospo :)). Doma imajo ribogojnico. Za vzgojo ribe primerne velikosti za na krožnik potrebujejo približno tri leta. Za piščanca potrebujemo tri mesece. Ali pa sosedovi purani. Nekaj mesecev. Še pujs hitreje zraste kot riba. Pa je od vsega naštetega zame najbolj okusna. Včeraj sem po mnogih letih spet jedla surovo ribo. Zanimivo. Pred leti je bila izkušnja tako neokusna, da sem bila najprej hudo skeptična. Vredno je bilo premagati predsodek. Njami.


Ko bo posijalo sonce, se bom šla naprej sklanjat nad plevel,  še naprej bom preklinjala vreme, gledala v nebo upajoč, da mi ne bo poslalo kakšne toče. Jezila se bom nad fanti, da gol pač ne more biti pol metra pred vrtom.
Na koncu bom z veseljem zmešala solato iz domačih dobrot in uživala ob pogledu na otroka, ki s takim navdušenjem je solato. "Veš una v šoli nima takega okusa." Žal mi je, da to slišim.

ponedeljek, 28. maj 2012

Tri črtice

Bila sem še v osnovni šoli, zaljubljena pubertetnica, s predstavami o prihodnosti. S sošolkami smo iz stisnjene pesti razbirale koliko otrok bomo imele. Prva samo z eno črtico za enega otroka, druga dva, meni se še zdaj prav lepo izrišejo tri črtice. In tako sem od nekdaj verjela, da bom imela tri otroke.

Po drugem otroku sem odločno obljubila, da je to to in da jaz nimam več živcev ali telesa še za enega. To je to. Tako nam je lepo.
Ampak tri črtice so le tri črtice. Pa ne mislit, da me je prijela kakšna želja po dojenčku. Daleč od tega. Še vedno sem trdno prepričana, da nam je zdaj najlepše.

Tri črtice me pa le dajejo. Že dva meseca razmišljam le o tem, da je postala moja draga nečakinja moja tretja črtica. Moja tretja skrb. Težka naloga je prevzeti skrb za štirinajstletnico, za katero sem poskrbela nekajkrat, ko je prišla na počitnice. Za najstnico, ki je pravzaprav niti ne poznam več. Jo imam pa neizmerno rada. Morda bo to kaj pomagalo.

Vse življenje se učimo. Jaz se bom učila kako biti ob njej, ko bo to hotela, čutiti biti tam, ko bo to potrebovala, pa ne bo povedala.

Življenje je kot rollercoaster (prevod je malce neustrezen - vlak smrti...); malo dol, pa gor, pa kakšen looping. Upam, da se zdaj dvigamo in da bo spust potem doživetje z metuljčki v trebuhu in ne padec na dno.


Vir: nolimitscoaster.com

torek, 22. maj 2012

V iskanju sreče

Po dolgem času sem bila med svojimi. Neomejeno smo tolkli ljubljanščino z dolenjskim prizvokom. Naklepetali smo se o svojih dosežkih, o dosežkih naših otrok, cartali najmlajšo sorodnico in jedli meso z žara. Tudi popili smo kar precej.
Igrala sem ragbi v ekipi s še štirimi fanti proti trem očetom. Njihova absolutna prednost je bila kilaža. Njihova obramba je bila nepremagljiva, napad je bil strah vzbujajoč. Nekajkrat sem se ustavila, da sem uskladila dihanje, srčni utrip in zvočne signale sotrpinom v ekipi.

Kot že velikokrat, sem tudi tokrat ugotovila, da nekateri ne bodo nikoli zadovoljni s tem kar imajo, srečni v tem kar jih obkroža, vedno bodo svoje frustracije skušali izživeti skozi druge.

Malo sem bila razočarana, ker po vseh teh letih še vedno slepo zaupam, povem preveč in preveč odprem srce. Malo me je prizadelo, da ljudje verjamejo samo v slabo, da jih stiskajo predsodki, da ne znajo razmišljati s svojo glavo, prisluhniti svojemu srcu.

Nabrala sem cvetje s spomladanskega travnika, ga položila v vazo na grobu. V mislih sem si naslikala njen obraz in ji rekla, da jo pogrešam. Sinu sem pokazala še drugi grob, kjer počivata stara mama in stari ata. Populila sem plevel, ki ju je zaraščal. Izračunala sem, da sem bila le eno leto starejša od sina, ko je umrl stari ata. Ne spomnim se ga več. Niti enega dogodka se ne morem spomniti, da bi bil on v kadru. Se tudi moj sin ne bo spomnil svoje tete, ko bo velik?

Domov sem odšla srečna. Ker sem videla svoje drage sorodnike, ker sem jaz drugačna in ker sem jaz našla svoj raj.

torek, 08. maj 2012

Med bregovi teče reka

Zadnje čase sem vedno bolj filozofska. Situacijo v kateri smo se znašli, poskušam reševati na čimbolj realen, življenski način, a me odnaša. Resnica postaja vedno bolj zamegljena, jaz pa jo moram imeti ves čas pred seboj. Ne gre. Ob nalivu voda postane motna in ribe se skrijejo.

Mama mi rada reče, da sva na različnih bregovih. Ona vidi življenje s svoje plati, jaz s svoje. Pa vendar nisva na različnih bregovih. Ne midve. Ne, jaz sem že vse življenje reka, ki teče med dvema nasprotujočima si bregovoma. Jaz že celo življenje gradim mostove med dvema bregovoma. Nekoč sem bila Ljubljanica. Mirna, tiha, ob res obilnem nalivu sem malo pobesnela, pa šla hitro nazaj v strugo. Zdaj sem Soča. V svojem čudovitem ritmu. Obdajajo me barve, topli ljudje, diham gorski zrak. Gradim brvi in tečem v svojem ritmu dalje.

Soča. Iz časov, ko sem odkrila svoj raj :)

Naj se še tako trudim z mostovi, pride nekdo in jih poruši. Brvi zdržijo več. So majave, ampak ostajajo. Ne dovolijo pa preveč bremen.
In tako tečem proti morju in rišem obzorje. (In upam, da za seboj ne bom pustila žrtev.)

Moj mali ribič. (Krk 2006)

petek, 20. april 2012

Družinske vezi

Bila sem majhna deklica, imela sem starejšo sestro. Naprimer ko sem bila jaz prvošolka, je ona štela sedemnajst let. Občudovala sem jo. Bila je lepa, postavna, lepo se je oblačila in vedno je bila naličena. Počela je kar je hotela. Želela sem si, da bi ji bila vsaj malo podobna.
Leta so minevala, jaz sem tiho in brez težav napredovala v šoli, ona je burno živela svojo mladost. Bila je tako strašansko kul. Bila sem vesela, če mi je kdaj namenila kanček pozornosti. Za rojstni dan me je peljala v kino in na pico. Pica mi ni bila prav nič všeč, ampak lepo je bilo biti z njo.
Najlepši del najine skupne mladosti se mi je zdel, ko sem bila srednješolka. Kadar sem imela pouk popoldne, sva skupaj kaj skuhali in klepetali. Takrat sem se bolj malo učila.
Potem se je odselila, jaz sem šla študirat. Vsake toliko sva še vseeno modrovali o bistvu življenja, a najina vidika sta se vedno bolj razhajala. Jaz s svojimi željami o redni službi, hiški, možu in družini, ona o brezskrbnem življenju s kakšnim bogatim sponzorjem.
Misel na urejeno življenje z enakim ritmom vsak dan jo je dušila. Meni se je tako življenje zdelo varno.

Pred kratkim sem doživela prizor, vez, ki me je spomnila na mojo vez. Moja petletna hči in njena štirinajstletna sestrična. Sestrična lepa, postavna, z nalakiranimi nohti, ličili. Občudovanje, veselje ob snidenju. Njuno ličenje, skupno ustvarjanje. Mala mi zvečer ni pustila umiti obraza, ker bi šle bleščice dol.

Včeraj sem postala na teden dni starem grobu. Še vedno ne morem verjeti, da je ne bom nikoli več videla. Da ne bom nikoli več slišala njenega modrovanja o brezveznosti mojega življenja, njenih nasvetov o vzgoji, njenih idej, ki bi jih lahko skupaj uresničili. Tako zelo jo pogrešam, da boli. Kot bi imela v prsih ogromen balon, ki noče počit. Vsake toliko se napihne, pa malo spusti, pa spet napihne.

Razmišljam o veliki skrbi, ki jo je pustila za seboj. O najstnici, ki tako kot ona pred toliko leti, zajema mladost z veliko žlico. O najstnici, ki ji je tako zelo podobna, da imam občutek kot bi bila sestra še živa.
In razmišljam o svoji hčeri, ki mi je zjutraj rekla:
"Jaz sem bolj pametna kot ti."



Otroci so vedno bolj pametni kot starši. Ko imajo štirinajst let so bolj pametni od vseh. Ampak še vedno potrebujejo družinsko vez, brlog kamor se lahko vrnejo, ko jim je hudo, ko so lačni, ko potrebujejo nove hlače, čevlje.

četrtek, 16. februar 2012

Čebelice pa kar spijo

Po dolgem času je res čudovit dan. Brez vetra, sončno, toplo. Na hitro sem si naredila odmor, vzela povodec in Lučko in jo mahnila do čebelnjaka. Po najdaljši poti seveda. Upala sem na sledi življenja v čebelnjaku, vendar me vedno bolj skrbi, da je bila zadnja jesen zanje prehuda. Invazija os, predolgo je bilo toplo, verjetno so že takrat porabile večino hrane. Kdo bi vedel. Premalo se še spoznam na posel, da bi pravočasno zaznala težave.
Iz enega od štirih panjev je zletela čebela. Našla sem polno mrtvih, kar je sicer normalno, še bolj vesela pa bi bila, če bi se prišle malo pretegnit na toplo sonce.
Škoda. Bo treba na kakšno izobraževanje.
Ampak sprehod je bil pa vseeno lep.

četrtek, 09. februar 2012

U meni je...

Bila sem opozorjena na tole stanje.
"Ko bo euforija minila, boš začutila melanholijo. Naročila se ne bodo več gnetla, denarja ne bo, ti pa ne boš vedela kaj početi."
In res. Stvari so se malce umirile, na koledarju imam samo dve naročili, račun popolnoma izpraznjen, nekaj neplačanih položnic in kmalu bomo petnajstega. Kar pomeni, da ne bom dobila, temveč bom morala plačati prispevke, nekaj novih položnic... Mnjaaa.

Zunaj piha burja, zdi se mi, da je odpihnila vso energijo z mene, o snegu ne duha ne sluha. Pri poročilih spremljam obilne količine belega veselja, pri nas pa se praši le prah. Še trobentice so zlezle nazaj v zemljo. Torej nimam zimskega občutka, pa je vseeno mraz.
Pomlad me daje, ker sem pač tako bitje, da me daje, pa če je res pomlad, ali pa samo poletje, jesen, zima.

Ko razmišljam katero barvo iztisnit na paleto, podzavestno pograbim modro in rumeno in začnem mešati. In rišem deklice v kratkih krilcih, pa zeleno travo, rožice, trobentice.

Počasi rišem pomlad.
V meni je pomlad. Vse leto. In četudi me trenutno daje neko brezvoljno, melanholično in prašno stanje, me daje zelenilo.
Sejem paradižnike in paprike in čakam, da vzkali. Ko bo vzkalilo, bom vriskala. Celo poletje bom sušila in v olivno olje vlagala paradižnike. Čisto moje.
Dokler je zunaj prašno in vetrovno bom risala pomlad.
Zimo sem risala decembra, zmanjkuje mi bele barve.

četrtek, 12. januar 2012

Pot u obzorje

Pripravljala sem se na to pot kot bolan srat. Eh, tako se reče. Ne bom se opravičevala zaradi grde besede. Hotela sem iti pred novim letom, pa je sklopka zaštrajkala. Potem je vmes prišla bolnišnica, včeraj so se končno planeti pravilno poravnali in privoščila sem si dopust. Za pot na morje. V vasico nad Dragonjo, na obisk k meni ljubi osebi.
Vesela sem, da sva se videli, objeli, se nasmejali, naklepetali, potočili solzo ali dve.

Ob sončnem zahodu sem se odpravila domov. Nerada vozim ponoči. Odvadila sem se.
Fasciniral me je potop oranžne krogle za griče nad Istro. Eksplozija žarečih barv. Odplavala sem v tiste čase pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti. Do sončnih zahodov v Ljubljani. Tudi tam se žareča krogla impozantno potopi za blok nasproti kuhinje in dnevne sobe. Za trenutek sem obžalovala, da ne nosim fotoaparata s seboj. Toda tudi samo doživetje zadnjih minut dneva veliko šteje. Ko sem se spuščala proti Dragonji, me je bleščeča svetloba slepila. Šele ko sem vstopila v senco, sem lahko misli usmerila na cesto.

Spomini mi niso dali miru. Zavestno sem jih poskušala priklicati čimveč, v čimboljši resoluciji. Najinih. Samo pozitivnih. Ko sva kuhali špagete karbonaro kadar sem imela šolo popoldan. Pa ko me je za pusta našemila v svoje cunje. Jahalne hlače, z razkorakom pri kolenih. Take, ki se zopet nosijo. Takrat sem imela kakih deset let.

Na radiu so razglasili rezultat volitev v Državnem zboru. Bila sem jezna. Na sralce, ki se že dvajset let valjajo po DZ-ju in ne naredijo kar bi morali. Plačo bi jim ukinila. Ali pa znižala na minimum. In dodala kategorijo plačila po uspešnosti. Naj se malo potrudijo za cvenk, ki jim pripada. Bila sem jezna, da sem svoj glas zaupala nekomu, ki ga ne zasluži. Da sem spet slepo verjela, da lahko kaj spremenim, če grem volit.

Potem sem zapeljala na italijansko avtocesto. Gneča na cesti je misli preusmerila na številne kamione, na omejitev hitrosti, na dogajanje spredaj in zadaj. Italijani imajo pa še večje sranje kot mi. Politično, gospodarsko. In gnečo na cesti.

Bližje ko sem bila Soči, bolj sem mislila na obveznosti, ki me čakajo doma. Me je kdo pogrešal? Bi morala kaj nujnega narediti, pa nisem? Vrnila sem se ravno pravi čas. V miru sem popila čaj, potem smo zagnali ritual za odhod v posteljo.

Umirjanje. Ustaljen ritem. Vse po starem. Objemi, otroški poljubi, pravljice. Varnost. Rada sem doma. In verjamem u vile. In Petra Pana. Želim si, da bi šla še vila zdravja na obisk tja kot jaz.