Avstrija je že pregovorno neki drugi bolj urejeni svet. Hiše imajo fasade, ceste so širše, ovinki gredo bolj na široko... V ceste in ovinke se še ne bi tako vtaknila, če ne bi živela v Tolminu in se vozila proti Ljubljani, s preklinjanjem nad nasproti vozečimi. Tudi motoristi. Zdaj mi je bolj jasno zakaj tujci tako ravnajo leve ovinke. Tale naša Keltika je kot bi bila še iz časov Keltov in Ilirov. Samo z asfaltom so jo oblekli. Širina za dve konjski riti. V časih majhnih avtov in skromnega prometa je bila to mogoče udobna dvopasovnica, zdaj pa je to avantura mortale. Večino ovinkov bi bilo treba porezati in jo konkretno razširiti. Eh, odneslo me je s teme. Gremo nazaj v Avstrijo.
Te dni, ko sem imela moža po nekaj ur med nogami, je bila moja naloga navigacija. Da mi niso hodile neumnosti po glavi. Zemljevid zložen na priročno velikost, naslonjen na njegov hrbet in iskanje zanimivih poti. Odločila sva se, da bova potovala ob naši meji, torej po dvojezičnem delu. Zopet.
Na mojo srečo so ceste lepo označene, oštevilčene in navigacija ni bila noben hud napor. Ja, v teh časih midva še vedno potujeva s papirnatim zemljevidom. Če ne bi bila navigacija za motor tako presneto draga, bi jo že namestila :). Ampak, potem ne bi spoznala toliko krajev. Ne bi spraševala lokalcev in končalo bi se moje urjenje orientacije. Je že dobro tako.
Cesta 69 vijuga vzporedno s slovensko-avstrijsko mejo, omejitve hitrosti so presenetljive. Skozi vasi med 70 in 80 kilometri na uro. Izven pa nič posebnega. Teren je hribovit, cesta pa kljub temu ni pretirano vijugasta, je dovolj široka, da se udobno srečuješ z nasproti vozečimi.
Saj vem, da že težim s to širino ceste, ampak res smo ostali zadaj z našimi cestami.
Popoldne sva prispela do jezer v okolici Celovca in končno dočakala vodo za plavanje. Po vseh rekah, ki so naju spremljale.
Mlakuža v primerjavi s Sočo, pa sem vseeno zaplavala. Enkrat. In takoj pod tuš.
Potem pa na pico in pir. In lahkoten sprehod, klepet do večera. Neprecenljivo.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar