petek, 22. november 2013

Magdalence

Jaka je v avtu štimal glasbo. Ne vem kje je našel cede Letečih potepuhov iz časov, ko ga še ni bilo na svetu...
Sara je zadaj modrovala, Jaka je prepeval, mene pa je v mislih odneslo v preteklost. V čas, ko sem z rolerji hitela proti Fužinam na slikarske urice, nazaj grede na sladoled ob Ljubljanici, kjer so igrali Leteči Potepuhi. Všeč so mi bili, kupila sem cede.
Nek prijeten čas, ko sem si bila sama sebi edina skrb, ko ni bilo pomembno kdaj pridem domov. Ko v bistvu niti ni bilo važno, če sem s kakšnega žura prišla direkt v službo. Pa še pretirano utrujena nisem bila.
Misli so begale z enega konca Ljubljane na drugega, mimo nas pa so bežali travniki z ovcami, pa slap, ki ga je dež napolnil, nasad orehov...

"Mamaaaa, a me ti sploh poslušaš," je tečno vpila Sara. Seveda te ne poslušam, zakaj sprašuješ. Tudi jaz imam pravico kdaj pa kdaj odklopit slušni del in se zatopiti v svoje misli. Vidva to kar naprej počneta.

Moment je šel, vrnila sem se v dolino Soče in na hitro smo ponovili angleščino. How are you. I'm fine, thank you.

Ni komentarjev:

Objavite komentar